Tiskane izdaje
Ne da bi s tem kršili 12. člen zakona o RTVS, seveda. Ta namreč določa ločeno obravnavo (predstavitve) enih in drugih in neparlamentarcem pri tem odmerja radodarno, a poljubno količino statistično razumljene pozornosti. Toda po drugi strani se TVS ne zdi prav nič nenavadno, da v Odmeve povabi nekdanjega predsednika Milana Kučana. Poskušajte si predstavljati, da bi javne televizije v drugih, razvitejših državah po svetu dajale možnost nekdanjim predsednikom, da v osrednjih informativnih terminih in tik pred parlamentarnimi volitvami komentirajo stanje stvari v državi, sesuvajo opozicijo in navijajo za enega od kandidatov.
Ne morete? Seveda ne. To se namreč dogaja kvečjemu v državah, s katerimi se Slovenci niti približno nočejo primerjati! Pa saj tu ne gre samo za javni RTV servis. Gre za neko splošnejšo in še usodnejšo medijsko obsedenost s politiko - in politično obsedenost z mediji.
Zakaj Kučan čuti nujo, da se po skoraj štirih desetletjih aktivne in prominentne, profesionalne politične kariere in devet let po upokojitvi še vedno ukvarja s politiko? Da se dandanes - ko je že zdavnaj odslužil vse te svoje komunistične in demokratične funkcije od ZSMS leta 1968 in SZDL-jev, skupščin in CK-jev v sedemdesetih in osemdesetih letih pa do brezšivno zvarjenega, multimaratonskega, enajst-, dvanajstletnega predsednikovanja v postosamosvojitvenih časih - na vsaj neformalen, če že ne perfiden način še vedno vtikuje v strategijo in trženje nacionalne politične ponudbe? Mu godi, da ga ljudje še vedno upoštevajo, spoštujejo, poslušajo? Jih noče in ne sme razočarati? Jim mora ponuditi odrešilno roko ali ramo, da se na njej zjočejo?
Načeloma ni abnormalno, da ljudje rabijo figuro, ki si jo jemljejo za zgled in v težkih trenutkih tudi za oporo. Takšno funkcijo očetovske (ali materinske) figure opravljajo nedvomno papeži in nekateri monarhi.
Ne, s primeroma nisem hotel insinuirati, da gre za neizvoljene figure z dostmrtnim mandatom - seveda pa paralela prav pride.
O Kučanu si lahko mislimo karkoli, toda dejstvo ostaja, da je toliko časa po koncu politične kariere, v primerjavi z drugimi politiki, še vedno med favoriti - in na to pač morajo računati. V uradni konkurenci ne tekmuje, je pa že kot selektor brez dvoma njihova najresnejša posredna konkurenca.
Čeprav ta levi še preradi zmerjajo ta desne - odslej bom na levico in desnico referiral tudi v zborni izreki samo še kot na ta leve in ta desne, da bi prispeval k ridikulizaciji teh pojmov -, da se poslužujejo vseh možnih metod, ki niso izrecno prepovedane, je tudi Kučan tak primer.
To je seveda slovenska posebnost. Nekdanji državniki, pa naj njihov ugled in vpliv temeljita na še tako realnih, oprijemljivih, konsenzualnih zaslugah za narod, v normalnih državah niso politiki, ki bi se pod pretvezo, da jim ni vseeno, kaj se v tej družbi dogaja, in pod krinko pasivnih, nad stanjem stvari zgroženih upokojencev aktivno ukvarjali s politiko. Upokojeni državniki so del narodnega izročila, zgodovine, nacionalne publicistike ali pozneje tudi učbenikov, pa če jih ljudje cenijo ali pa ne - ne pa da se prostovoljno in samozadovoljno udejstvujejo pri kadrovanju svojih naslednikov.
Sam mislim in čutim drugače. Kučan je svoje opravil - in to niti ne slabo, v danih okoliščinah -, zdaj pa naj že enkrat pobere šila in kopita in za vekomaj obmolkne in legendarno izgine v zgodovino, kamor spada.
Da se je recimo te dni čutil kompetentnega izrekati o Pahorju, je popolnoma nevzdržno. V intervjuju za Večer - jah, tudi oni si niso mogli kaj in zagotovo si ne bo mogel kaj še marsikdo - je povedal naslednje: "Izrazil sem [Pahorju] svoj dvom o pravilnosti odločitve, da po velikem nezaupanju, ki ga je doživel ne samo v parlamentu, ampak tudi v javnosti, on popelje stranko na volitve, in to z ambicijo, da kandidira tudi za predsednika vlade. Po moje je to napaka, ki volivcev ne bo zvabila na volišča. To je tudi razlog, da sem se priključil predlogu za Jankovićev nastop na državnih volitvah mimo stranke, za katero sem doslej glasoval na vseh volitvah."
Ne pride mi na misel, da bi volil Pahorja, toda v imenu prav te svobode si ne dovolim, da gre bivši predsednik na lastno pobudo na zasebni sestanek k skoraj bivšemu premieru in mu razlaga, da kot predsednik njegove stranke - poudarjam: njegove, "za katero [je] doslej glasoval na vseh volitvah" - ne bi smel še enkrat kandidirati za premiera. In ne mine nekaj tednov, ko že zahrbtno izkoristi priložnost prvega sozarotniškega intervjuja za ta leve - pa saj drugačnih ne samo ne daje, ampak ga niti ne prosijo - in to moralično anekdoto obelodani pred zaprepadeno Slovenijo.
Še več! S temi protipahorjanskimi miselnimi akrobacijami je celo poskusil razložiti nerazložljivo: zakaj je podprl kandidata, ki se mu prilega približno tako kot japonke pohodniku na Kredarico.
Kučanovi argumenti o socialdemokratskem Jankoviću, polnem socialne pravičnosti, človekovega dostojanstva in družbene solidarnosti in bla-bla-bla so njegovo največje nakladanje, odkar je v svinčenih sedemdesetih imel govore na slavnostnih sejah republiške konference SZDL. Ali mu res gre samo za to, da ne bi kdo drug zmagal na volitvah, in govori kar nekaj, ali pa je na stara leta izgubil kompas?
Zdaj ne gre za Jankovića, zdaj gre za Kučana. On je bil tisti, ki je pred skoraj dvajsetimi leti postavil standarde za fukcijo slovenskega predsednika. Ne ravno idealne, a v primerjavi z Drnovškovo ekstravagantnostjo in Türkovo nadutostjo so bili Kučanovi mandati doslej najboljši približek. V Sloveniji verjetno ni (bilo) mogoče biti bolj predsednik vseh, kot je to bil Kučan.
Če bi se bil s tem zadovoljil, bi ga kot takega tudi ohranili v spominu. Toda predolgo je vztrajal v vlogi odsotnega očeta naroda, ki ne zna nehati patronizirati svojih odraslih otrok. Kot predsednik je rad poudarjal, da hoče biti predsednik vseh državljanov. Le zakaj zdaj noče biti bivši predsednik vseh državljanov?
Zaradi podpore Jankoviću Kučan nikoli več ne bo to, kar je bil.
