Kult žrtve

Vzhodnoevropejci so vedno žrtve. Živijo pogreznjeni v preteklost, zanje preteklost ni nikoli preteklost, ne morejo pozabiti zgodovine, pestujejo krivice, ki so se jim zgodile. Določa jih kultura nenehnega pritoževanja. V EU so prinesli kult žrtve: pripovedujejo o trpljenju, zaporedni tuji okupaciji in nesvobodi, ki se ni končala z drugo svetovno vojno, genocidni nacistični režim so samo zamenjali zločini sovjetskega komunizma. Njihova boleča izkušnja, češ da ni dovolj ovrednotena, od vstopa v Unijo leta 2004 hočejo neke vrste kompenzacijo, preprosto zato, ker so žrtev. Ob prihodu beguncev so se znašli v zadregi. Kdo je žrtev?

Žrtve komunizma imajo resne tekmece, vojne begunce z Bližnjega vzhoda in severne Afrike, večinoma muslimane, ki prihajajo v velikem številu, vendar se včerajšnje žrtve ne počutijo odgovorne zanje, piše Slavenka Drakulić. Razlaga, zakaj so nekdanji komunisti postali ksenofobi, pravi, da je ključno razumeti njihovo izkušnjo trpljenja pod totalitarizmom. Finančna pomoč Zahoda je v tem smislu interpretirana kot poplačilo zgodovinskega dolga. »In nenazadnje, nekatere nekdanje komunistične države, ki se zdaj upirajo beguncem, so preživele stoletja pod Turki. In pogosto so bíle vojno protu Turkom, zdi se jim, da so ščitile krščansko Evropo.«

Zlasti Poljska in Madžarska negujeta občutenje žrtve, prevarane države in nepravične zgodovine. Poljska se vsakič, ko okoliščine dopuščajo, ne more upreti skušnjavi, da bi opomnila na to, katoliški kler je vedno ponavljal, da je bila Poljska branik Rima proti Bizancu ... Še leta 2007 je Kaczynski na vrhu EU zavračal formulo odločanja v integraciji z razlago: »Zgodovina je zgodovina, a mi samo zahtevamo, kar nam je bilo odvzeto. Če Poljska ne bi preživela obdobja 1939–1945, bi imela demografijo države s 66 milijoni prebivalcev.« Podobno Madžarska pomni izgubljena ozemlja, s senžermensko mirovno pogodbo leta 1919 je morala odstopili znaten del teritorija Romuniji, Češkoslovaški in Kraljevini SHS.

Evropa se že dolgo ukvarja s tem, katere žrtve so pomembnejše. Pokojni Tony Judt je pisal o premiku od zgodovine zmagovalcev k zgodovini žrtev, kar je trend evropskega vzhoda. Zato slednji ljubi muzeje o grozotah preteklosti: nadstropja strašnih etap polpreteklosti, mučilnic, zasliševalnic, temnic, vislic. Ob fotografijah žrtev visijo fotografije mučiteljev. To je vztrajanje na enakovrednosti, ki jo pojasnjuje Judt. Kolektivne travme je treba razumeti, trdi Drakulić. Ko govorimo o Vzhodu, se kaže spomniti, koliko časa je potrebovala kaka Francija, preden je opravila s svojo kolaboracijo z nacizmom, preden je priznala, da je francoski vichyjski režim pomagal pri holokavstvu. Petdesetletni tabu je prekinil šele Jacques Chirac. Za potrebno distanco vzhoda do druge vojne je zato še prezgodaj. To zadnje velikokrat pozabljamo.

In tudi, da je Slovenija precej bliže vzhodnoevropskemu kontekstu, kot je voljna priznati. Tukajšnji politični trendi po vstopu v Evropsko unijo so sestavni del politične krajine bivšega Vzhoda, tudi Slovenija pozna kulturo nenehnega tarnanja. Kakor evropski vzhod ne najde sentimenta za nikogar drugega razen zase. Tudi ona se ob stiku z begunci počuti tako rekoč kot žrtev.