Kumran, antimaterija 
in orjaške meduze

Pol stoletja je minilo od tedaj, ko je beduinski pastir odkril dolgo prikrito skrivališče rokopisov v votlini v pečinah nad severozahodno obalo Mrtvega morja … Datirajo v čas Jezusa in nekoliko pred njim. (Hershel Shanks, Skrivnost in pomen kumranskih rokopisov; žepna knjiga stane 2,99 evra.)

Morda so bili v Kumranu (Qumran) skriti tudi arhivi Udbe in Službe državne varnosti, kaj se ve? To bo treba pred volitvami še razčistiti.

Shanks piše, da so v petdesetih letih arheologi in beduini med seboj tekmovali, kdo bo v tistih votlinah našel več zvitkov. V tem času so rešili knjižnico z več kot osemsto različnimi rokopisi. Beduini so bili nedvomno zmagovalci v tem prizadevanju. V nekem primeru je beduin raziskal najbogatejšo votlino, danes znano kot votlina št. 4, prav pred nosom arheologov. Od osemsto rokopisov jih je bilo le nekaj deset nepoškodovanih, vse drugo so bili zgolj fragmenti – bilo jih je približno 25 tisoč –, od katerih mnogi niso večji od nohta.

V čem je štos? Je v tem, da so tiste votline mnogo pred pastirčki in arheologi odkrile ovce in večino papirusov požrle. Ovce so se vmešale v zgodovino človeštva, pravzaprav krščanskega sveta, ker so kumranski rokopisi še iz časa pred Kristusom. Ali naj bi v rokopisih zasledili Jezusa? Sploh ne. Ali je bil krščanski nauk, ki je dolgo veljal za edinstvenega, do neke mere oblikovan že v kumranskih rokopisih?

Kumranski rokopisi, večinoma na kozji ali ovčji koži, nekaj jih je na papirusih, dajejo edinstven pogled v versko kulturo v obdobju verskega družbenega vretja brez primere. Slovenija nima Mrtvega morja in votlin nad njim, premore pa svoje votline z arhivi, v katere najprej vdirajo ovce, za njimi beduini in arheologi. Nekateri so bolj beduini kot arheologi. Je treba navajati imena? Dejstvo je, da v tej državici že vseskozi divja vojna okoli »rokopisov«, ker gre za interpretacijo »verske kulture« pred Jezusom. In kdo je Jezus?

V zadnjem času se v javnosti pojavlja s klobukom.

Vojna za vstop v arhive, predvsem arhive obveščevalnih služb, postaja že tako bizarna, da bo vsekakor treba posneti film, kriminalko, triler in politično komedijo hkrati. Glavni junak (igra ga Igor Omerza) se hoče na vsak način zriniti v arhive obveščevalnih služb, tja, kjer so koze že skoraj vse prežvečile v fragmente velikosti nohta. Spomnimo se vdorov poslanskih hord v Sovo, kjer naj bi se skrivalo bogvedikaj. Ja, celo fotokopirni stroj so odkrili!

Ne vem, kaj si arheolog Omerza zamišlja – da mu bodo v imenu njegovih »znanstvenih raziskav« razkrili imena vseh špijonov in protiobveščevalcev po svetu, okostje obveščevalne službe in njene akcije? Je gledal kak ameriški film? Tam celo predsednik ne pride kar tako do takih podatkov, če mu jih pa že zaupajo, jih mora prebrati v posebnem prostoru. In potem o vsem niti ziniti ne. Ja, nacionalna varnost je pomembnejša od predsednika, je (včasih) tudi pomembnejša od pravice javnosti do obveščenosti.

Pri nas pa se te reči obravnava zelo po domače. Tretjino državnega zbora so osvojili župani ali Prijatelji in si kumranske rokopise Slovenije tolmačijo kar po občinsko. Miha Brejc je bil nekdaj šef obveščevalne službe in je z dvema kovčkoma dokumentov paradiral po Ljubljani, kot da bi reševal državo pred njo samo. Čas je pokazal, da je to počel z izrazito političnimi nagibi. Če bi bil Igor Omerza pravi raziskovalec, ne bi razbijal po vratih Arhiva RS, ampak po vratih Brejčevega stanovanja.

Nekdaj so po votlinah nad Mrtvim morjem drobencljale ovce, zdaj pa po votlinah slovenske politike in njene preteklosti lomastijo »parlamentarne komisije« (Dušan Kumer).

Ta zadeva z arhivi, v katerih po vseh »čiščenjih«, najprej prejšnje, potem Janševe oblasti, sili že v nebeške višave. V njih gotovo – razen zadev državne varnosti – pravzaprav ničesar več ni in vznemirjenost je predvsem zavoljo tega, da se ne bi našel še kak fragment, četudi samo v velikosti nohta. Vse so že eni in drugi počistili, popucali, zloščili in izročili pravljičnemu zgodovinopisju. Prihodnjim rodovom pionirčkov.

Zato tak naskok na arhive – kot v samostanskem srednjem veku, ko so menihi kot v Murinih šivalnicah »popravljali«, torej falsificirali dokumente, od zgodovinskih do tedaj aktualnih pogodb. Zato je zdaj Cerkev bogata. Če pa jim je kdo šel na živce, kot tedaj zelo bogati prostozidarji, so jih preprosto skurili. No, vselej se je po potrebi kurilo marsikaj, tudi arhive, knjige Judov, aleksandrijsko knjižnico, s katero je izpuhtelo v dim vsaj pol grške kulture – in kuri se še zdaj, če ne ravno v konclagerjih, pa kje drugje.

Treba pa je reči, da naskok človeka z velikim klobukom (skoraj podobnega je nosil don Kihot) na arhive ni nekaj nepričakovanega. Ko je prevzel oblast, je dotedanji šef opozicije najprej zamenjal šefa Arhiva RS, kar pomeni, da je treba najprej preveriti podatke. Da ne bi bilo kaj narobe. In da se ne bi o bratovščini, njenih orgijah in trgovanju z orožjem kaj razkrilo. Žal se s časom vselej pojavi kak Mitja Kunstelj, ki v svojem blogu razkriva, kako so na mariborskem in brniškem letališču »odkrivali« kontejnerje z orožjem. In jih kajpak takoj pripisali kaki udbovski mafiji.

Sedanji frontalni napad na arhive in njihovo (ne)dotakljivost ima seveda še ozadje. Hoče insinuirati, da je bila v ozadju bombnega napada v Velikovcu (1979) tedanja slovenska obveščevalna služba, vpleten pa naj bi bil tudi sedanji predsednik države Danilo T ü rk. Ker pravi obveščevalci ne bodo nikoli razkrili teh podatkov, bo pač obviselo v zraku, da je nekaj na tem. Vsaj verniki bodo ostali prepričani o tem, čeprav gre že na prvi pogled za neumnost par excellence.

Zanimivo je, da se Avstrijci z Velikovcem sploh ne ukvarjajo. Prvič, vedo, za kaj je šlo, drugič, sami so na Južnem Tirolskem sprožili toliko bomb, da so se tresli Dolomiti. So bili pač drugi časi – in zdaj očitati obveščevalni službi in predsedniku države, da so se šli teroristično dejavnost, ni le smešno, je bedasto. Je predvolilno.

Več kot očitno je, da je glavna tarča te »akcije« predsednik, ki je »vzhajajoči oblasti« na poti in ki ga ne more odstraniti drugače kot z umazanimi »fintami«. Jasno: vdreš v arhive, tam odkriješ marsikaj!, potem pa se usuje plaz besedne kampanje, v kateri se gre celo tako daleč, da se predsednik vlade in države psuje kot lažnivca. Borut Pahor, doklej boš še statiral prijatelju? Še preden se je začela volilna kampanja, je klobučnik udaril z debelo berto, največjim vseh topov. S politično umazanijo.

Država se skozi težave prebija kot skozi šivankino uho, nekateri pa nikakor ne zmorejo iz svoje politikantske kože. Tudi arhivi pridejo prav, ta antimaterija, o kateri v Angelih in demonih piše Dan Brown. V švicarskem Cernu ustvarijo delček antimaterije, ki je v stiku z materijo strahovito eksplozivna. Nekdo ta delček ukrade in ga skrije globoko v katakombe cerkve sv. Petra. Če bi reč eksplodirala, bi šel v zrak ne le cel Vatikan, ampak tudi pol Rima. Antimaterija ni kumranski rokopis.

Verska kultura pred Jezusom? V Sloveniji? Ne ukvarjajmo se s tem, raje s klobučnjaki, ožigalkarji, ki živijo v Sredozemskem morju in imajo izmeno rodov. Meduze. Med temi zvrstmi poznamo tudi orjaško meduzo.