Tiskane izdaje
Prvič v zgodovini Smučarske zveze Slovenije se obeta, da bo na njen vrh stopil nekdo, ki ne prihaja iz krogov rdečih ali liberalnih struj. Seveda, če bo v predsedniškem dvoboju profesionalni diplomat in nekdanji smučarski trener Tomaž Kunstelj premagal nekdanjega skakalnega asa Primoža Ulago, vsestranskega in vsebarvnega, ko gre za pridobivanje denarja.
Oba kandidata prihajata iz nordijskih vrst, kar je že zmotilo najuspešnejši alpski dvojec. Vodja se je čudil, kako ga nihče od kandidatov ni »pocukal za rokav«, da bi skupaj potipali utrip in jim dobronamerno dal nekaj nasvetov za manj stresno in razburkano sodelovanje kot v obdobju Tomaža Lovšeta.
Pustimo zdaj miselne presežke, po katerih naj bi se predsedniški kandidat moral sestajati z nekom, ki je v najboljšem primeru lahko le prejemnik denarnih nagrad. Politiko namreč vodijo drugi. Tudi Sandro Rossell o svojih namerah ni seznanil Lionela Messija, ko je naskakoval predsedniški stolček FC Barcelona. Vprašati se kaže, kaj boljšega po kontraverznem super tajkunu lahko opravita funkcionarja iz druge lige? Veliko pove že to, da imata za seboj v svojih športno-nazorskih vrstah bržčas bistveno močnejšega kategornika, prvega moža Športne loterije Janeza Bukovnika. Da o večni senci prvega moža OKS Janeza Kocijančiča (sicer alpinca) niti ne pišem.
Vstop v Lovšetove čevlje bo strahovito težak in sila pomenljiv, a SZS s Kunstljem ali Ulago bo bistveno bolj ubran in uigran kolektiv. V njem solistom, četudi preveč uspešnim, ne bodo več dovolili, da bi vodili igro. Pravzaprav drugačnega načina dela in ustroja pod taktirko enega od kandidatov ni mogoče pričakovati. Lovšetova finančna neodvisnost, njegov preambiciozen angažma in ego so nekaj, česar oba kandidata ne premoreta, zato bo delovanje kolektivizirano do skrajnosti. Samostojnih izpadov in javnega pranja umazanega perila ne bo, ker tudi po Lovšetu ne bo več človeka, ki bi nase vezal vso negativno energijo. Lovše je bil kot strelovod in marsikomu je njegov način delovanja celo ustrezal.
SZS bo navkljub težavam in drugorazrednima predsedniškima kandidatoma preživela tudi krizne čase. To je institucija, ki v državi zaradi svojega nacionalnega pomena nima primerljive, vsaj dokler ne bodo upokojeni še zadnji »otroci socializma«. Ti v kombinaciji z resničnimi športnimi zanesenjaki različnih političnih nazorov – tudi vladajoči Kunstelj in opozicijski Ulaga sta v tem pogledu z različnih bregov – tvorijo nedotakljivo sekto.
Od sprememb na vrhu naj si tekmovalci ne obetajo preveč. Gospodarska kriza je samo motivacijska priložnost za najbolj ambiciozne in klene, ki bodo z manj poskušali doseči več. Predvsem na najzahtevnejših scenah, v svetovnih pokalih in na svetovnih prvenstvih, kjer se še najde nekaj evrov. Doma jih je celo za uspešne premalo.
