Kurz nas zdaj še bolj gleda

Potem ko je Slovenija naredila res vse, da bi rešila vsaj tretjino hrvaškega turizma, je doživela še eno nepozabno turistično priznanje. Avstrija se je namreč močno zavzela za promocijo slovenskega turizma. Doslej je kazalo, da Avstrijci Slovenije ne jemljejo resno, odkar pa je Slovenija v korona bitki vsaj za eno dolžino čolna prehitela severno cesarstvo in je še en veliki slovenski prijatelj Sebastian Kurz na državno mejo poklical vojsko, je jasno, kdo kaj šteje. Slovenija je tako pomembna avstrijska konkurentka, da bi brez vojske Kurz težko zadržal množice, ki želijo vdreti nach Kustenland. Še do nedavnega so o kranjski deželi trdili, da gre za K und K provinco in Kustenland, zdaj pa so se avstrijskemu Kaiserreichu (cesarstvu do morja) raje odpovedali.

Kanclerjeva vojaška poteza je bila torej zadnji napor, da Slovenijo ubrani pred avstrijskimi turističnimi kobilami. Hkrati je kancler svoj narod podučil, da je slovenski turizem podobno slajši kot sosedova češnja. Če morajo Avstrijci postaviti vojsko na mejo, potem gre zares. Za vsak fizelj že ne bi vlekli najtežjega orožja na Karavanke in Štajersko.



Menda je Kurz poslal tudi telegram Zdravku: »Če naš Swietelsky ne more graditi vašega drugega tira, potem vam tudi naši 'štrudlmajstri' ne bodo pogodu.« Evo, tako je zdaj videti prost pretok blaga, ljudi, idej, denarja, dobrote in evropske kulturne solidarnosti z 20.000 slovenskimi gostinci. Prepričani pa smo, da bi prijatelji Avstrijci po drugi strani nemudoma poslali sanitarni kordon pomoči, če bi zvedeli, da je ogroženih 20.000 polhov ali krastač v slovenskih gozdovih.

Iz dobro obveščenih obkoritnih virov smo zvedeli, da je Slovenija zaradi izredno učinkovitega mrcvarjenja drugega tira že drugič v komaj desetih letih že zelo daleč na poti nepovratne izgube 189 milijonov evrov evropskih sredstev (zato jim v Sloveniji rečemo nepovratna). Na ministrstvu za infrastrukturo so takšne insinuacije z gnusom zavrnili: »To sploh ni res, naš koledar kaže, da imamo natanko še pol leta časa za začetek.« To slišavši nam je obkoritni vir nemudoma poslal preciznejšo definicijo izgube podarjenih evropskih sredstev: »Če jih še nismo izgubili, jih bomo pa v prihodnjega pol leta. Nam se nikamor ne mudi. Za zavlačevanje imamo vedno dovolj časa! Če je DKOM za en piškavi podporni zid, ki sploh ni štel, potreboval šest mesecev, potem bo tudi za tri pritožbe nujno potreboval vsaj leto dni!«

Veselje istrskih županov nad novo slovensko oblastjo, ki jim je v nekaj tednih poiskala primeren vodni vir, pa ni trajalo niti teden dni. Močno so se razburili Kraševci. Najprej tisti iz Kraševskega vodovoda, ker bi jim šel po vodi biznis in ne bi mogli več oni prodajati zasoljene vode Istranom. Potem županji Divač in Hrpelij-Kozine in župan Pivke, ki se bojijo jezu, ker bi jim najbrž spremenil mikroklimo. Skupaj z vodstvom Parka Škocjanske jame pravijo, da tok Reke lahko spreminja le boginja Narava. Če ona eno leto ne da dežja, ni nič narobe, če bi dajala eno leto povodnji, bi bilo ravno tako prav, če pa bi na ta nihanja v povsem enaki meri vplival hudiču podoben Človek, bi bilo seveda vse narobe. Pri tem jih prav nič ne zanima, če bi od žeje umrlo 130.000 prebivalcev in turistov iz Istre. Nič jih ne zanima, če bi jim v zameno Istrani prepovedali kopanje v morju (ker je morje od vseh in ni isto kot njihov hudournik, ki je samo njihov), če jim ne bi dali niti zrna soli za njihove pršute, nobene ribe in še vsega drugega. Naj raje sosedu crkne žejna koza. Mi tuje vzamemo, svojega ne damo.

Skratka, Istrani boste še dolga leta trpeli žejo, samo zato, ker se za svoj prostor ne znate postaviti tako, kot se znajo Kraševci. Če bi se znali, bi tudi vse druge, ki tako radi perejo noge v morju, kmalu minil občutek, da je ta svet samo njihov.
Morda bo po vseh smešnicah, ki smo jim priče zadnje mesece, kdo vendarle predlagal, da bi kolesarjem nekoč podelili posebno priznanje za dragocen socialno-medicinski eksperiment, ki ga opravljajo. Z njim so dokazali, da združevanje več kot 10.000 kolesarjev v centru Ljubljane kljub številnim epidemiološkim pomislekom odganja viruse, saj okužb med množico kolesarjev ni, virusov je celo vse manj. Zato bo ob napovedanem (od nekaterih zahtevanem) drugem valu zdravilno kolesarjenje morda postalo celo obvezen sestavni del terapije.