Lačni v vsega siti EU

Vsak peti otrok v EU je ogrožen zaradi revščine.

Objavljeno
12. november 2011 10.19
Posodobljeno
12. november 2011 11.00
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Lakota je problem držav v razvoju. Ni res. Stereotip sicer drži, kajti največ lačnih in revnih na planetu še vedno živi v tako imenovanem tretjem svetu. Tudi revščina je tam najhujša. Vendar to nikakor ne pomeni, da lakote, povezane z vse boj negotovimi socialnimi razmerami, ne najdemo tudi v industrijsko najbogatejših državah sveta, ki se imajo, tako kot članice Evropske unije, za demokratične države blaginje in socialne pravičnosti. Še bolj vznemirljivo je, ker se problemi z lakoto in revščino zaradi krize, v kateri se je znašel bogati Zahod, zaostrujejo.

Po podatkih evropske komisije je vsak peti otrok v EU ogrožen zaradi revščine. Vsak peti pomeni 20 odstotkov, dragi evropski politiki, ako so vam podatki v odstotkih, s katerimi nameravate kdo ve katerikrat dokapitalizirati banke in v strahu pred grškim sindromom do konca oklestiti domače proračune, bolj razumljivi.

Ta evropska revščina, da ne bo pomote, resda ni tako huda in tragična, kot je revščina v večini držav tretjega sveta. V EU namreč velja, da na pragu revščine živi tisti, ki je prisiljen shajati z manj kot 60 odstotki povprečnega dohodka. Toda upoštevati je treba, da tudi »logistika« v EU niti približno ni primerljiva s tisto v državah v razvoju, kjer se morda še da preživeti z dolarjem na dan. V EU niti z desetimi na dan ne gre.

Tudi zato so podatki, ki jih je pred kratkim predstavil madžarski komisar za evropske socialne zadeve László Andor, tako vznemirljivi. Kar še bolj velja za trende. V EU je ta čas brez strehe nad glavo po grobih ocenah približno milijon Evropejcev. V primerjavi s 500 milijoni prebivalcev se številka komu morda ne bo zdela velika, a je tej skupini marginaliziranih, revnih in socialno izključenih treba dodati še vse tiste najpogosteje segregirane in getoizirane skupine Evropejcev (največkrat so to Romi), ki so marsikje žrtve revščine zaradi tako rekoč sistemskega gospodarskega in socialnega izključevanja, diskriminacije in rasizma. Po podatkih evropske komisije je bilo maja letos getoiziranih Evropejcev, ki praviloma živijo globoko pod pragom revščine, največ pa jih je v vzhodnoevropskih članicah (Slovaška, vzhodni predeli Poljske, Madžarska, Romunija...), za nekaj dodatnih milijonov. In njihovo število se, kot je v eni izmed študij zapisal evropski komisar, nikakor ne zmanjšuje. Če upoštevamo, da se bo zaradi vpliva finančne krize v prihodnjih letih okrepilo tudi z drugimi brezposelnimi, bi se v Uniji utegnilo v revščini znajti, ali v njej ostati približno 80 milijonov ljudi. Kar pa je že za eno Nemčijo siromakov.

Številke namreč hitro naraščajo. Ta čas je v EU brezposelnih že 23 milijonov ali sedem milijonov več kot pred začetkom krize. Ker gospodarske in dolžniške težave mnoge, zlasti revnejše in najbolj socialno občutljive članice silijo k zmanjševanju socialne pomoči, izguba dela vse pogosteje postaja direktna pot v revščino. Pa tudi v lakoto, kajti evropska birokracija je pred nekaj tedni, če povemo kot zanimivost, celo tiste presežke poljščin, ki jih je bilo v EU doslej dovoljeno deliti kot pomoč v hrani, razglasila za sporne državne subvencije.

Človek se ob tem nehote spomni opazke indijskega zunanjega ministra, ki je bruseljskim birokratom pred časom brez dlake na jeziku povedal, naj se nikar ne sprenevedajo pri pomoči lačnim po svetu, dokler bo vsaka evropska krava na leto dobila toliko subvencij, da bi lahko v prvem razredu obletela svet. Najbrž bi se primerjave z evrokravami v teh kriznih časih razveselil tudi marsikateri evropski brezposelni, brezdomec ali kako drugače socialno izključeni Evropejec. Če že na tisto, da bi ga v bogati Evropi enakih možnosti kdaj subvencionirali kot bankirja, nima smisla upati.