Tiskane izdaje
Špica je prejšnji teden končno dočakala slavnostno odprtje ljubljanskega dogajanja na svojih tleh. Če so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tam kraljevali večinoma ljubitelji žlahtne konoplje, ki so viseli za šankom bara Mosquito, zdaj vse kaže na to, da v letu dva petnajst tam za njih ni več prostora. No, pa nič hudega, nove generacije, ki so prišle za njimi, se Mosquita niti ne spomnijo, niti jih zgodovina nekdaj bolj ali manj hipurske Špice ne zanima.
Najemnika za 200 kvadratnih metrov veliko zemljišče, ki je hkrati s ploščadjo v najem dobil tudi skoraj sto kvadratov veliko balinišče v neposredni bližini, je MOL iskala vse od oktobra 2010. Za odgovor na vprašanje, zakaj na videz popolna lokacija za gostinsko storitev toliko časa ni dobila svojega najemnika, ne potrebujemo veliko znanja, zadošča že pogled na občinske razpisne pogoje. Najemnik – po štirih letih iskanja je to postalo črnuško podjetje Creans, ki je gostinsko ponudbo predalo v roke vseprisotnemu Kavalu – je moral poleg najemnine (1480 evrov na mesec) in običajnih stroškov vzdrževanja plačati tudi vsa dovoljenja, ki jih potrebuje za opravljanje dejavnosti, skrbeti bo moral za okolico gostinskega vrta (tlakovana ploščad, balinišče in servisni prostori) ter plačevati stroške za javne sanitarije.
Najemnik je moral sam postaviti tudi gostinski objekt, ki pa ni smel meriti več kot 14,64 metra v dolžino in 2,43 metra v širino. Kar po zdravi kmečki logiki lahko pomeni le, da bo lokal pozimi bolj ali manj prazen. Občinski pogoji so tudi, da »lokal obratuje prav vse dni v letu, ne glede na vremenske razmere«, da brezplačni kulturno-vzgojno-animacijski program poteka vsaj tri dni v tednu s poudarkom na dnevih ob koncu tedna. Dolgoletno iskanje najemnika zdaj ni več tako zelo čudno, ne? To še ni vse. Do povrnitve stroškov za postavitev objekta nima pravice, občina pa mu bo oprostila le plačevanje najemnine za (največ) šest mesecev. In še pika na i razpisa: »MOL si pridržuje pravico uporabe paviljona gostinskega vrta za potrebe mestnih prireditev«, kar si razlagam kot: »Če se bo nam plesalo, boste vi žvižgali.«
Občina je v razpisu poudarila še, da mora v popoldanskem času potekati kulturni program na področju glasbene umetnosti, in sicer »organizacija koncertov oziroma koncertnih ciklusov različnih glasbenih zvrsti: jazz, etno glasba, resna glasba, šanson in pop glasba«, ter da morata biti gostinska in programska ponudba z vidika kulture na visoki ravni, prepoznavna in privlačna ter primerna odprtemu prostoru ter urbanemu okolju«. Bere se lepo, dokler ne pogledamo, kakšen kulturni program so novi najemniki pripravili za odprtje. Goste so zabavali Čuki, Ribič Pepe, Panchito animacija, vsi skupaj pa so lahko potelovadili v sklopu »Zumbe z Majo«. Z Majo so lahko »zumbali« tudi naslednji večer, ki je bil v latinoslogu. Takšni bodo tudi ponedeljki, ko vas, citiram oglas, »pričakuje DJ Panchito s sensual kizomb, bachato in salso na plesišču pod zvezdami«. Karkoli že to pomeni.
Za zdaj je torej na Špici mogoče videti le precej neinovativen kulturni program v latinoritmih in sponzorske senčnike. To zadnje vsekakor razumem, le kateri norec bi, poleg vseh stroškov, ki jih ima kot občinski podnajemnik, plačeval še za nove senčnike?
