Le kako bi se jezil, saj je pri nas še huje

Dopoldne sem spremljal utrip v nogometnem studiu na ukrajinski TV-postaji Futbol, ki v živo prenaša vse tekme evropskega prvenstva, v preostalem času pa gledalcem ponuja kakovostne vsebine bodisi iz studia bodisi neposredno s prizorišč ter posnetke minulih tekem. Tako je 24 ur dnevno. V oddaji »Euro, jaz te ljubim« je voditelj vprašal gosta, po čem, meni, si bodo nogometni turisti zapomnili Ukrajino. »Verjamem, da po gostoljubju našega naroda, čistih mestih in prijaznih ljudeh. Saj so že tudi tuji mediji začeli o nas poročati drugače kot pred začetkom eura,« mu je ta odvrnil. Z njim sem se hitro strinjal, gostitelji se - razen izjem - res trudijo na vse pretege. Tudi v torek popoldne v Donjecku, denimo, je tamkajšnja skupnost pričakala Portugalce z »vsemi častmi«. Pred letalom so razgrnili dolgo rdečo preprogo, mlajši fantje so mahali z zeleno-rdečimi zastavicami, dekleta so Portugalcem spekla in prinesla tradicionalno pogačo kruha (vzel jo je Hugo Almeida), Cristiano Ronaldo pa po dolgem času ni poslušal žvižgov in vzklikov »Messi, Messi!« ...

Turisti si bodo zapomnili tudi Kijev, ki se kar blešči od številnih cerkva, samostanov in drugih pozlačenih sakralnih objektov. Kdor ni videl samostana Pečerska Lavra ali katedrale svete Sofije, ni videl Kijeva, pravijo domačini. Zgradbi sta res veličastni. Toda sam želim na slehernem koncu sveta spoznati tudi utrip in dušo mesta in njegovih prebivalcev. To pa je najlažje doseči ob hrani in trgovanju, kot je zapisal Paulo Coelho. Kijev premore res veliko edinstvenih tržnic z različno vsebino - na besarabski ponujajo najrazličnejše sadje z vsega sveta, kaviar in sir, na vladimirski imajo večji izbor zelenjave kot v raju, na kurenivski (ki ji rečejo ptička) prodajajo tudi tako rekoč vse možne domače in hišne ljubljenčke, petrovska tržnica pa je še najbolj podobna velikanskemu, toda urejenemu bolšjemu trgu. Takšnih in podobnih tržnic je v Kijevu približno 30, zato turisti te vrste res pridemo na svoj račun.

Kijevčanom primanjkuje le pristnih domačih gostiln, saj obiskovalce na vsakem vogalu pozdravljajo vabila v italijansko, japonsko in »evropsko« kuhinjo, kakršna koli že je slednja. Včeraj, ko sem obiskal vladimirsko tržnico, me je le sreča (in namig kolega Siniše) obvarovala pred »Japonci in Italijani«, da sem našel ukrajinsko gostilno. Avtentična etnološka ponudba kulinarike je pač vselej privlačna za turiste in tega se premalo zavedajo mnogi, tudi Ukrajinci.

Toda le kako bi se lahko jezil, ko pa je pri nas še huje. Turist, ki prispe v Slovenijo na glavno potniško postajo v Ljubljani, je verjetno sit, še preden se prebije mimo lokalov s hitro prehrano iz ZDA, Turčije, Albanije, Mehike, Kitajske, Indije in še od kod.