Levo mnenje: Da nas ne bo nekoč sram

Na, pa so odšle. Prve kolone temnih ljudi, ki so nam nagnale tak strah v kosti, da se je klena slovenska duša razkrila v vsej svoji provincialnosti in omejenosti in popolni nevednosti.

Slovenija se je izkazala, pravijo. Sicer se je vse skupaj začelo z veliko neke retorike »počakajmo, da bomo videli, kaj bo rekla Evropa« in »mi smo varuhi schengenske meje«, bedarijami, toda očitno je bil pritisk prehud in humanitarnost na preveliki preizkušnji, da bi zares dovolili, da nas strpajo v isti koš z Madžarsko. Ker Madžari pa že nismo.

Sledile so užaljene izjave v zvezi s hrvaško rešitvijo begunske problematike na njihovih tleh, ampak na koncu se je za Slovence – uf, še dobro! – vse srečno končalo. Spet smo ostali sami samcati s svojim smradom, spet se lahko posvetimo medsebojnemu sovraštvu.

Vmes pa frka, panika, stres! Dogajanje je spominjalo na izredne razmere, v katerih vsak hočeš nočeš pokaže svojo bit. Kot pri požaru v zaprtem prostoru, na primer. Imaš ljudi, ki bodo najprej pomagali drugim, pa tiste, ki bodo otrpnili in čakali, da jim pomaga nekdo drug, in seveda tiste, ki bodo odrivali vse pred seboj, da bodo le prvi zunaj.

Potem pa se izkaže, da je šlo za lažni alarm. Dim je sicer bil, ognja pa bore malo. In takrat nastopi tišina. Trenutek za uvid vase, za soočenje s samim seboj. Kje si bil in kako si ravnal, ko so našo državo prečkali begunci?

Sama sem očitno med tistimi, ki otrpnejo, sem pa v tem času kajpada spremljala pogovore na družabnih omrežjih. Od tistih, v katerih so se ubogi napadeni Slovenčki že dogovarjali o živem ščitu na slovenskih mejah, do označevanja vseh beguncev s kriminalci, ki bodo posiljevali naše ženske in otroke, »čez deset let bomo pa itak vsi nosili burko«. Vmes si je svojih pet minut ksenofobne slave povrnil pozabljeni politik, pravico do svobode govora si je vzel tudi drugorazredni pevec hrvaških korenin, spet tretji so delili fotografije smeti, ki so jih begunci pustili za sabo, vsi po vrsti pa so bili ogorčeni nad tem, da so nekateri Slovenijo opisali kot »revno in zaostalo«, hkrati pa so jim (po facebooku, seveda) dali jasno vedeti, da pri nas nimajo kaj iskati.

Spet smo torej ostali sami samcati s svojim smradom, dragi moji, in s tem bomo pač morali živeti. Ne vsi, seveda. Izkazali so se prostovoljci, slišim. Pa policisti. Prav tako tisti novinarji, ki so poročali razumno. Toda slovenska duša je umazana za vedno, vsaj zame.

In kako naprej? Vsak zase ve, kje in zakaj je pogrnil na izpitu ob prvem valu beguncev. Prihajajo novi, morda kateri od njih tudi ostane. Poskusimo ravnati tako, da nas čez petnajst let pred našimi otroki ne bo sram. Samo da nas ne bo sram.