Tiskane izdaje
Evo, Bratuškova je doma, lokalne volitve so za nami, stanje v kotlini se vrača na stare tire. V mestu bo zadišalo po pečenem kostanju, predvolilna gradbena dela se bodo končala, volilni plakati se bodo umaknili oglasom mobilnih operaterjev, kmalu bo na sporedu prva seja novega mestnega sveta in meščani bodo lahko spet bentili v prazno v varnem zavetju domačih zidov in za šanki mestnih lokalov.
Pogled na volilno udeležbo na tokratnih lokalnih volitvah namreč daje vedeti, da je Ljubljančanom za volitve letos bolj ali manj »dol viselo«. Udeležila se jih je dobra tretjina, kar je najmanj po letu 1994, ko smo prvič volili župana glavnega mesta samostojne Slovenije.
Ali drugače: na volišča je šlo manj ljudi, kot jih je pred osmimi leti oddalo svoj glas samo za Zorana Jankovića. Novi stari župan tudi te volitve dojema kot še eno zmago, kar je seveda razumljivo. Po objavi rezultatov je povedal, da je pomirjen in hvaležen volivcem, ki da so mu »zaupali in cenijo njegovo delo in delo njegove ekipe«. Napovedal je še, da bo njegova »najboljša ekipa izvrstno delala še naslednja štiri leta« in da je »zdaj mogoče čas, da končno začnemo tudi v Sloveniji ceniti tiste, ki svoje delo dobro opravljajo«.
Nizko volilno udeležbo je pospremil v svojem slogu, češ da so njegovi volivci ostali doma, ker so vedeli, da bo zmagal. In tudi tokrat je slavil v vseh četrtnih skupnostih, tudi tistih, od koder slišimo največ kritik na njegov račun. V Mostah, na primer, kvartu, ki bi potreboval precej občinskih popravkov, je doživel eno najprepričljivejših zmag. Prav tako v Polju, kjer se kar naprej pritožujejo nad županovo ignoranco in samovoljo.
Približno se mi sanja, kdo je volil zanj: tisti, ki cenijo nove trge, mostove in na novo urejena nabrežja v središču mesta in so s tem zadovoljni. Pa večina starejših občanov in ljubljanske mamice, ki so hvaležne, da so njihovi otroci dobili mesto v vrtcu. Vem pa tudi, kdo zanj ni volil.
Kreativci, ki so tako dolgo poslušali obljube občinarjev o prostoru, ki naj bi jim ga ponudili, da so si vmes raje kar skreirali svojega, didžeji, ki imajo v centru na razpolago vedno manj lokalov, v katerih bi lahko v večernih urah sukali plošče, trgovci, ki si v središču mesta ne morejo privoščiti dragih najemnin, in gostinci, ki so napraskali za visoke najemnine, potem pa se je občina odločila, da jim delovni čas skrajša do desetih zvečer. Če jih naštejem samo nekaj.
Župan je zmagal na legitimen način, o tem ni dvoma, jasno je tudi, da še dolgo ne bo imel močnega protikandidata. Ljubljana je fajn mesto, imam jo rada, upam pa, da ne bom prej sama postala starejša občanka, preden bo nepremagljivi župan dojel, da mlada urbana struja v mestu prav tako potrebuje občinsko podporo. To bi bilo res kul.
