Tiskane izdaje
Zadnje čase poskušam dognati, komu je v resnici namenjeno mestno središče. Ko trume turistov skupaj z jesenskimi listi izginejo z mestnih ulic, je ljubljena Ljubljana spet prepuščena nam, njenim prebivalcem, in dejstvom, na katera poleti, pijani od ponosa, da je naše mesto tako zelo všeč prav vsakemu od prišlekov, kar malo pozabimo.
Po podatkih statističnega urada v četrtni skupnosti Center živi 4425 prebivalcev, starejših od 65 let, in 14.502 tistih, ki so stari med 25 in 64 let. Številke ne povejo kaj dosti, zato je treba upoštevati empirične izkušnje in vsakodnevne zgodbe. Letos se je tako na primer izkazalo, da nekatere prebivalce motijo celo ulični glasbeniki.
Nekaterim centrašem, ki imajo radi svoj mir, torej ni dovolj, da v mestu po eni uri zjutraj vse utihne in da se takrat nikjer – razen v nekaterih lokalih, ki so po ne vem kakšni logiki zaobšli mestna pravila – ne da več dobiti piva. O tem sicer pojejo tudi srbski raperji Bad Copy, ki lahko v svojem mestu nabavijo kokain, travo, ekstazije, vse živo, edino, česar ne morejo kupiti, »je po deseti pivo«.
In to z največjo lahkoto preselimo tudi v Ljubljano. Mali mestni dilerji, ki se po mestu vozakajo z avtomobili prestižnih nemških znamk, so oddaljeni le klic in že je na domačih vratih gram česarkoli si žurersko srce zaželi. Razen piva, tukaj se mora vsak znajti po svoje. Ja, tudi to je Ljubljana.
Niso pa samo starejši prebivalci tisti, ki imajo telefonske številke čuvajev mestnega reda in miru shranjene med hitrimi klici, precej je tudi mlajših zatežencev, ki so prepričani, da mora življenje v centru spremljati enak nočni mir kot v Šiški ali na Viču.
Komu je torej mesto namenjeno, turistom ali Ljubljančanom, in zakaj ne bi moglo biti obojim? Ena od trgovk iz mestnega središča je zadnjič za Delo ugotavljala, da je v mestu vse več turistov in da se bo »ponudba trgovcev v centru morala prilagajati ravno njim«. Čemur bi mogoče še prikimala, če ne bi bilo mestno središče že zdaj en velik Disneyland za turiste.
Lokali, restavracije in trgovine z unikatnimi izdelki in spominki se z dvojezično ponudbo bleščijo na vsaki strani Ljubljanice, jaz moram pa po vijak do obrobja mesta. In kaj se dogaja s Čopovo? Z včeraj na danes je postala fast food meka našega mesta. Kamorkoli obrnem glavo, vidim podružnico kakšnega od tujih trgovcev ali ponudnikov hrane, ki med svojimi bogatunskimi nedrji dušijo tisti dve knjigarni in eno kavarno. Za koga je letos občina prenavljala Cankarjevo nabrežje?
Za prebivalce Ljubljane že ne. Kdo se na Grad pelje z vzpenjačo? Ljubljančan redko. Komu so namenjeni lokali v centru z dragimi najemninami? Malemu ljubljanskemu trgovcu že ne. Širitev Dunajske? Njeni stanovalci so proti. Krajšanje delovnega časa lokalov v središču mesta? Najbolje, da nihče več ne hodi ven, da bo tistih deset zatežencev lahko mirno spalo prav vsako noč.
In ja, vem, o čem govorim. Tudi sama živim v centru, tudi sama večkrat tedensko poslušam pijansko kruljenje, ki ga nosi vse do četrtega nadstropja. Imam pa zato Tivoli čez cesto in le pljunek do Stare Ljubljane.
Po vijak moram pa vseeno do Novih Jarš.
