Levo mnenje: Pester teden

Ko takole sedim pred zaslonom in razmišljam, katera tema se mi je pretekli teden najbolj usedla v srce in bi posledično najbolj sedla v kolumno tega tedna, se mi pred očmi odvrtijo tri slike. Ena je popoln prometni kaos prejšnjega tedna zaradi obnove Slovenske ceste in še kar smešno opravičilo mestne občine, ki je temu sledilo.

Potem pomislim na rože, ki jih je – iz mnogim okoliškim stanovalcem neznanih razlogov – občina zasadila sredi Parka slovenske reformacije, nekdanjega Argentinskega parka, in še bolj nekdanjega Leninovega parka.

Na koncu pomislim na vnovično odprtje kluba K4, ki se je zgodilo pretekli vikend. In na to, da se je – kljub temu da je bil še do pred dvema, tremi leti velik del ljubljanske klubske scene ogorčen zaradi zamenjave vodstva in domnevnih mahinacij znotraj kluba ter krovnega zavoda – na razpis za najem prostorov prijavilo le eno podjetje. Očitno ni zanimalo nikogar drugega, kaj pa vem. Kratek je ljubljanski spomin.

Ampak po vrsti. Pisal se je zadnji septembrski dan, študentje so se z vseh koncev in krajev vrnili v Ljubljano in očitno ustvarili »nenačrtovano situacijo, ko so nastopile posebne prometne razmere«, kot se je zapisalo občinarjem. Avtobusi so stali v strnjenih kolonah od Figovca do Šubičeve, osebna vozila pa v kolonah vsepovsod okrog centra. Prometna štala, v glavnem. Jasno, se zgodi, nič hudega, bo drugič bolje, bi lahko rekli. Mene je bolj kot to do srca nasmejalo opravičilo občine, ki je meščane in dnevne migrante naprosila, naj »razmislijo o drugačnih načinih mobilnosti«, in jih napotila k uporabi javnega potniškega prometa in parkirišč P+R, hkrati pa vse tiste, ki parkirajo v garažni hiši Kongresni trg, prosila, če bi lahko svoj odhod iz hiše načrtovali ali pred 16. uro ali pa po 17.30. Kot da je dnevni urnik posameznika odvisen od občinskih prošenj. Ne vem, zakaj niso hkrati prosili še vseh vrtcev in šol, če bi lahko popazili na otroke do 19. ure, ker je v mestu gneča.

Podobno nenavadno so ravnali pri zasaditvi rož v Argentinskem parku, čeprav ni bilo nobene potrebe, saj je zima pred vrati. »Men' to zgleda k ene pogrebne rože,« se je pridušala soseda, ki prav tako kot mnogo okoliških stanovalcev, s katerimi sem govorila, v zasaditvi rož, ki se po novem raztezajo skoraj prek celotnega travnika in so same sebi namen, ne vidi nobenega smisla. Seveda sem o tem povprašala občino, na odgovore pa prav tako seveda še čakam.

In še k Štirki. Bil je razpis za najem prostorov in – kljub temu da bi morda pričakovali drugače – navala ni bilo. Prijavilo se je zgolj in samo eno podjetje, ki je klub tudi dobilo v najem. Čeprav bo – o tem sem prepričana – marsikatero ljubljansko alternativno obrv privzdignilo dejstvo, da ima podjetje pod svojo taktirko že kar precejšnjo bero mestnih lokalov, klubov in restavracij, se s tem tokrat ne bom mogla strinjati. Če ne zaradi drugega, zato, ker so očitno eni redkih, ki jim v mestu uspe kaj tudi obdržati. Ja, potrebne so finance, seveda, in teh imajo očitno na pretek. Ampak za najem Štirke je potreben tudi pogum. Pa da vidimo.