Tiskane izdaje
Preteklo leto, v katerem nisem bila edina, ki je izrazila dvom o tem, ali smo vsi, ki Slovensko uporabljamo vsakodnevno, dovolj zreli in kulturni, da se bomo znali medsebojno dogovoriti, kdo bo kje prečkal cesto in kdo bo imel pri tem prednost. V nasprotju z županovim prepričanjem, da sama v našem mestu iščem zgolj napake, ki bi jih lahko izpostavila na papirju pred Delovimi bralci, si v resnici iskreno želim, da bi zadeva delovala. Ker je Ljubljana tudi moje mesto, ker je Ljubljana mesto, ki ga imam rada.
A po včeraj videnem moji dvomi na žalost niso pretirano pomirjeni. Kljub (za zdaj) prijaznim redarjem in (za zdaj) uvidevnim šoferjem avtobusov je namreč še vedno treba upoštevati dejstvo, da v igri sodelujejo tudi mentaliteta in karakterne značilnosti klenega prebivalca naše kure.
Osebka, ki mu je pri vožnji tuje in jako neljubo že pravilo zadrge. Človeka, ki, če se na avtocesti znajde v gneči, raje rine z vozilom po sredini ali desnem odstavnem pasu, kot da bi priznal in se sprijaznil z dejstvom, da bo nekaj časa pač tičal tam. V tej igri sodelujejo tudi večni prepiri med ljubljanskimi pešci in kolesarji. Tu so še šoferji avtobusov, o katerih vemo, da praviloma do maksimuma izkoriščajo svojo pravico do prednosti. Veliko je dejavnikov, zaradi katerih so dvomi v moji glavi še kar še kako prisotni.
Bi bila pa med prvimi, ki bi bili veseli, če bi se izkazalo, da se motim. Ker potem bi mogoče celo začela verjeti, da smo zmožni sprememb. Da smo zmožni prepoznati in upoštevati sočloveka. Da nam očesni stik z drugimi udeleženci v prometu in življenju ni tako tuj. Da znamo pogledati sočloveku v oči, se zgolj z enim pogledom sporazumeti, si dati prednost, si reči: »Izvolite, pojdite pred mano, jaz imam čas.«
Včeraj sem na Slovenski prav uživala, en tak poseben občutek jo je preveval. Kolesarji, ki so zmedeno vozili po vseh možnih površinah, so mi bili simpatični, prav tako gospod, ki se je med telefonskim pogovorom ustavil naravnost pred avtobusom. Res je, da to ni najbolj varno, res je tudi, da kolesarjem to, da nimajo kolesarske steze, najbrž ni tako simpatično, kot je bilo z varne razdalje simpatično meni. Zato mislim, da bi bilo kljub vsemu treba urediti kolesarske steze, sicer se bo na Slovenski kmalu začela kazati ena največjih slovenskih značilnosti. Prepirljivost. Semafor, ki ga za zdaj še ni, pa bo po moje moral priti na vrsto že prej.
Občinarji pravijo, da je to poskusno obdobje, in prosijo za previdnost, predvsem pa potrpežljivost. Saj jih razumem. Lotili so se velikega zalogaja, ki ne bo postavil na preizkus le naše kulture in obnašanja v prometu, ampak tudi jasnovidnost in vizijo tistih, ki so si zamislili spremembo. Kaj bo, če ne bo delovalo? Upam, da bodo na koncu o tem le odločali Ljubljančani. Ti so za zdaj z vso to svobodo prečkanja ceste, kjer jim srce zaželi, in vožnjo s kolesom povsod, kjer je to možno, videti predvsem prikupno zmedeni.
