Levo mnenje: Samozavestne elite

Na sončni strani Alp nič novega. Berem, da okoli 40.000 ljudi, ki prejema minimalno plačo, živi pod pragom revščine. Ta besedna zveza »pod pragom revščine« se je sicer že tako udomačila v naši zavesti, da je niti ne jemljemo več resno. Pa bi jo morali.

A naj začnem od začetka. Zadnjič me je grabila nervoza. Gledala sem namreč oddajo Epilog, v kateri so podrobno razdelali delovanje društva Sazas. Poslušala sem o tem, da elita približno 150 glasbenikov, avtorjev in očitno tudi avdiovizualnih umetnikov (naziv, s čimer se ponaša in samohvali Sazasov podpredsednik) odloča o razdeljevanju denarja med preostalih pet tisoč slovenskih glasbenikov. Vsak elitin glas je vreden 20 glasov, medtem ko je glas vsakega od preostalih vreden po enega. Da je to normalno delovanje, je povedal Sazasov predsednik Matjaž Zupan, avtor komada Never say ..., oprostite, avtor komada V meni je Kalifornija. Ne veste, za kateri komad gre? Poznate pesem Never say goodbye skupine Bon Jovi? No, zveni skoraj isto, samo da je v slovenščini. Predsednik, ki je večino slovenskih glasbenikov označil za rekreativce, je pred kamerami prostodušno priznal, da si bo za pričujoči intervju zaračunal 75 evrov nadomestila. Podobno je razmišljal Sazasov podpredsednik, ki je v studiu povzdignil glas in zabentil, da je tam v sklopu svojega dela, da pa tako ali tako tratijo njegov kreativni čas.

Ko sem ju poslušala, kako zanikata kakršnokoli netransparentnost in mutenje, sem razmišljala, da je Sazas samo eden od primerov v naši državi, ko je kaj takšnega mogoče. V resnici cela država deluje po istem principu. Elite si pedenajo denar in privilegije, raja pa naj (pre)živi, kakor ve in zna. Če zna, si bo del kolača tako ali tako morala deliti z elito.

Vem, nič novega, odkrivanje tople vode ... Jasno je tudi, da tako za Sazasom kot za drugimi državnimi klikami stojijo neki lobiji. Sicer ne bi bil odstop direktorice urada za intelektualno lastnino, ki je v zadnjem letu sprožil več kot 70 postopkov zoper kolektivke, že tretji v treh letih. Da odstopa zaradi pritiskov, je Vesna Stanković Juričić priznala tudi v oddaji.

In ker se na nobenem področju nič ne premakne niti za mišji drekec, živimo v državi, kjer ljudje delajo ponoči in čez praznike, pa za to ne dobivajo nobenega nadomestila. Ne vem, kdaj točno je elita postala tako nesramno samozavestna, da si dovoli vsem na očeh krasti, ampak jasno je, da vse to počne brez posledic.

Samozavest ti da tudi kokain, razmišljam. Zadnjič sem po dolgem času spet krenila na ljubljansko sceno. Novost na straniščih so poličke nad vece školjkami. Če bi želela, bi lahko s prstom podrgnila po vsaki od njih, si namazala dlesen in dobila drobec samozavesti v obliki praška, ki kraljuje v mestu.

Ne vem, mogoče je pa tudi elita na kokainu, pojma nimam. Ker če je ta tako prisoten med rajo, ne vem, po kakšnem ključu bi se izognil odstotku tistih, ki so pri koritu. Bojevniki so še kar na prostosti ... V naključja pa seveda ne verjamemo več.