Levo mnenje: Sanjska služba

Ura je bila deset dopoldne, v vsaki od pisarn pa je bilo videti, da se počne vse kaj drugega, kot dela.

Objavljeno
10. september 2014 12.28
*bsa* NEDELO OK
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana

Poletja, o katerega kilavosti so čivkali vsi ljubljanski vrabci, še najraje pa tisti s tviterja, je tudi uradno konec. Sama pa sem se letos bolj kot s poletjem in njega deževnostjo ukvarjala z javno upravo.

Na enega redkih vročih junijskih dni sem se tako najprej odpravila na eno stran Tržaške spreminjat naslov stalnega prebivališča in zaradi tega menjat dokumente, potem pa še na drugo stran po dovolilnico za parkiranje. Medtem ko so me v prostorih pri nekdanji Tobačni gospe za okenci presenetile s šaljivostjo in dobro voljo, me je čez cesto pričakalo eno samo pošiljanje iz pisarne v pisarno.

Ura je bila okoli desetih dopoldne, v vsaki od pisarn pa je bilo videti, da se počne vse kaj drugo, kot dela. Nekega gospoda sem zmotila pri malici, druga gospa je imela na mizi široko razprto Delo, pušeljc uslužbenk v skoraj identičnih kostimčkih se je med pogovorom o bližnjem dopustu ukvarjal z nedelujočim fotokopirnim strojem.

V najvišjem nadstropju, kamor lahko človek le prisopiha, saj dvigala v stavbi ni, je v povsem prazni pisarni, za ubogo rjavo mizo, na kateri ni bilo niti enega papirja, sedel prijazen mladenič in zrl v prastar računalnik, ki je brnel tja v soparen dan.

V katerih ulicah lahko s svojo novo dovolilnico parkiram, me je zanimalo, in ali si lahko to pogledam na spletu. Da ti podatki na spletu niso dostopni, je povedal, lahko pa stopim bliže in ulice preverim na njegovem službenem zaslonu.

Naslednja zagata je nastala, ko sem hotela dovolilnico plačati z gotovino. Da sprejemajo samo kartice, lahko pa vzamem tole položnico, grem na banko tjale do Trga republike in pridem nazaj do najvišjega nadstropja brez dvigala, mi je razložil, medtem ko se je nelagodno presedal in razumevajoče zrl v moj nosečniški trebuh in potne sage pod pazduho. Pisalo se je leto 2014, ne 1999, naj povem še enkrat.

Potem pa najtežji izziv od vseh: center za socialno delo. Lenobe, čez katero bi lahko bentila, je tam preveč za tale zadnji odstavek, naj pa povzamem enega zadnjih klicev, ki sem ga opravila, ko sem nekega ponedeljka preverjala, ali sem oddala vse potrebne obrazce.

Ko sem se predstavila, sem nazaj dobila tole: »Aha, vi ste na K? Dejte v sredo poklicat, gospa, ker ima vas čez moja sodelavka iz druge pisarne, ki je na dopustu, jaz bi pa morala iti to preverit v njeno pisarno.« »Pa vi to lahko preverite, tudi če nje ni?« mi ni bilo jasno, da mi prostodušno priznava, da se ji ne da dvigniti zadnjice.

»Ja, gospa, lahko, ampak bi morala iti v njeno pisarno pogledat. Dejte v sredo poklicat, saj do takrat še ne boste rodili, pa itak imate po rojstvu otroka še 60 dni časa, da to uredite.«

To je bil njen dejanski odgovor. O tem, da je ista gospa dvakrat preverjala moje papirje in mi vsakič rekla, da ne manjka nič, naj niti ne začnem. Lahko pa končam s tem, da mi je tretjič, ko sem bila tam, zagotovila, da imam vse papirje, iz matičnega urada pa so mi pravkar sporočili, da enega od papirjev niso dobili, zato bom morala stvari urejati še enkrat.

Sanjska služba? V javni upravi, kajpada.