Tiskane izdaje
Z zavoda za zaposlovanje so prejšnji teden sporočili, da je bila avgustovska brezposelnost nekoliko nižja kot julijska, povpraševanje delodajalcev pa se je povečalo za 6,3 odstotka. Lepo je brati takšne stvari, a vseeno se mi ob takih novicah zazdi, da se vse to dogaja v nekem vzporednem svetu, v katerem sama ne sodelujem.
V mojem svetu sta namreč v tem obdobju dve prijateljici ostali brez službe, spet drugi znanec gre s trebuhom za kruhom na Šri Lanko, besedno zvezo »redna zaposlitev« pa slišiš samo še v spominih in zgodbah sivobradcev. No, pa tistih sovrstnikov, ki so svojo poklicno pot začrtali takoj po končani fakulteti. O redni zaposlitvi se stresajo le še šale in dovtipi, o njej so nehali težiti celo starši. Resno, še ljudje stare šole, tisti, ki so vsa leta vse stavili na leta in penzijo ter delovno dobo in druge vrste socialne varnosti, so – če ne prej, pa v zadnjih mesecih – utihnili. »Samo, da ti plačajo,« je v resnici najnovejša modrost starejših, ki so sicer mladim vedno bolj nedosegljivo penzijo dočakali, a ni ravno takšna, kakršna so mislili, da bo. V resnici se, starejša in mlajša populacija, končno o nečem popolnoma strinjamo. Da je bilo včasih bolje. In da je prihodnost tako črna, da bi se v njej izgubil ter z glavo zaletaval v njene zidove še krt.
In ali veste tisto, ko več tisoč mladih med ... ne vem, recimo med 27. in 35. letom, pred seboj dobi obrazec za, na primer, eno od kartic zvestobe, njihov status pa ne spada v nobenega od kvadratkov. Kateri kvadratek odkljukati, če sicer delaš redno, vsak dan, osem ur dnevno, a plačo prejemaš prek avtorske pogodbe. Pa poglejmo, kako je videti branje enega od tovrstnih obrazcev in katere možnosti ima velika večina mlade delovne sile na voljo: samostojni podjetnik (»Ne, to nisem,« si rečeš še precej optimistično, ko začneš brati), lastnik ali solastnik družbe (»A-a,« bereš dalje, s kemičnim svinčnikom v visoki pripravljenosti), kmetovalec (»Neee,« že gledaš proti spodnjem delu obrazca, da bi čim prej našel svoj kvadrat), študent končanega 2. letnika fakultete (»Že od leta 2004 ne,« se medlo spomniš drugega letnika faksa), potem pa šele ... tadam-tadam – drugo. Po vseh letih šolanja, dveh diplomah, več let delovnih izkušenj in plačevanju davkov, človek pade v kvadratek »drugo«. Noro.
Potem sporočilo zavoda za zaposlovanje berem dalje in stvar postane malo bolj jasna in bližje mojemu svetu: »Avgusta so se v primerjavi z julijem v strukturi brezposelnosti povečali deleži žensk, brezposelnih v starosti od 25 do 39 let ...« Aha, to je pa že bolj res, preletavam informacije: »Delež brezposelnih z izobrazbo VI. stopnje ali več se je povečal na 14,6 odstotka ...«, in neham brati.
Kdo so torej »drugi«? Velika večina, brez skrbi. Še malo pa bo glavni kvadratek tisti, na katerem bo pisalo »brez statusa, socialnega varstva, bolniške in dopusta«, in tega bo odkljukala večina. Vsi drugi pa bodo, prav jim bodi!, »drugi«.
