Tiskane izdaje
Dva dogodka sta mi prepletala misli v tednu, ki je za nami. To, da je Štirka spet na točki nič, ali celo malce pod njo, in pa branje poročila o izvajanju strategije razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2012–2015 v preteklem letu. Naj začnem z drugim. In naj začnem s pohvalo.
Kultura v ljubljanski občini ni čisto v riti, z veseljem in največjo lahkoto priznam, da so nekateri dogodki (festival Bobri, Junij v Ljubljani, 2000 let Emone ...) in javni zavodi (Kino Šiška, Mestna knjižnica Ljubljana, Kinodvor ...) odlično zastavljeni in delajo v prid meščanov. Me je pa, kar ni kakšno veliko presenečenje, pri branju poročila zmotil cilj, zapisan na deseti strani, ki je še daleč od uresničitve. Občina si je, tako pišejo, postavila cilj, da bo zagotovila razmere za kontinuirano izvajanje kakovostnih glasbenih zvrsti, zlasti jazza in etnoglasbe. Bere se super, ampak kaj, ko se v praksi to ne čuti preveč. Sicer v poročilu omenjajo poletno dogajanje na Gornjem trgu pa festival etnoglasbe Godibodi, hvalijo se tudi s Prulčkom, gostinskim lokalom, ki je v zadnjem času sicer v spletni svet poslal peticijo za podaljšanje delovnega časa. Vse lepo in prav, ampak pozabljajo na ključne trenutke v mestnem življenju, s katerimi bi v resnici lahko prišli do tega cilja.
Naj omenim le eno od anomalij našega mesta. Glasbena ponudba gostinskega lokala na Prešernovem trgu. Kljub večletnim (tudi občinskim) opozorilom, naj najemnik lokala na najbolj obiskani točki v glavnem mestu poskrbi za kakovosten glasbeni program, se to do danes ni zgodilo. Takoj ko se začnejo toplejši večeri, na tamkajšnji glasbeni oder stopijo najbolj obskurni one man bandi. Ne vem, kako je sploh mogoče, da se tam leto za letom, poletje za poletjem, sliši glasba tipa »Marina, Marina, Marina, ti voglio al piu presto sposar«. Seveda karikiram, ampak daleč od resnice na žalost nisem. Naj že nekdo udari po mizi, porka špinača, če ne zaradi drugega, zaradi cilja, ki ga omenja poročilo o kulturni strategiji v mestu. Prosim.
Štirka se je (spet) zaprla, če še ne veste. Janez Zupan, zdaj že nekdanji vodja kluba K4, je zapisal, da so »osnovni razlog finance«, saj da je tudi sam spoznal, da »klub v tej obliki, brez zunanjega financiranja (MOL, ministrstvo, ŠOU ali kakšen zasebni investitor, ne bo primerno prijadral do spodobnega zaključka v juniju«. Kljub sezoni, ki jo, pravi, lahko opiše kot uspešno. Zadnji dogodek v klubu, v katerem se je letos na petdesetih dogodkih zvrstilo več kot sto tujih in domačih izvajalcev, je bil tako v petek. Kako bo jeseni, za zdaj ne ve povedati še nihče. Klasika.
Radio Študent se bojuje za preživetje, Rog še kar propada, Prulček občino prosi za podaljšanje delovnega časa, Kud France Prešeren ne obstaja več, K4 se zapira, središče mesta po polnoči postane mesto duhov, Metelkovo pa redno obiskujejo policisti in inšpekcija. Morda bi občina pri svoji kulturni strategiji v prihodnje tukaj lahko našla kakšen nov cilj.
Prav bi bilo in spodobilo bi se.
