Levo mnenje: Za običajne ljudi gre

»Kdaj bomo sprejeli begunce iz Hude jame? Bo šlo?« zavijajoč z očmi berem še enega od nešteto komentarjev pod videoposnetkom, v katerem znani Slovenci pozivajo ljudi, naj Slovenijo, našo deželo, pokažejo kot deželo odprtih in sočutnih ljudi. Klasičen odziv bolj ali manj anonimnih spletnih komentatorjev, ki slepo sledijo vsemu, kar jim v glodanje ponudi nestrpna duša (tudi) tistih, ki se imajo za kristjane. To namreč ne morejo biti, s takšnim obnašanjem seveda ne.

Pogled usmerim na zavihek, kjer imam odprto facebook stran koalicije Za otroke gre. Koalicije, ki pravi, da se »zavzema za pravice otrok in staršev, za svobodo mišljenja in vesti, za mir pred nenehnim poseganjem v zasebnost, za ljubezen«. Tudi oni se gredo očitno bolj ideološki boj kot karkoli vsaj približno podobnega boju za pravice otrok. Vseh otrok. Ker če bi jim bilo do pravic otrok, bi jih med tisočimi migranti, ki se te dni prebijajo z vojnih območij proti obljubljeni deželi, Nemčiji, prepoznali ogromno. In se zavzeli tudi zanje.

Če se jim zdi, da si otrok, čigar koža je temnejša od kože njihovih otrok, ne zasluži »svobode mišljenja in vesti«, »miru pred nenehnim poseganjem v zasebnost« in seveda »ljubezni«, so daleč od tega, kar naj bi določalo »pravega« kristjana. Njihova stran na facebooku je zadnje čase v prvi prestavi, le sem in tja objavijo kakšen članek, ki, jasno, namiguje na to, da je življenje v istospolni družini nekaj najhujšega, kar se otroku lahko zgodi. O begunskih otrocih pa niti besede. Nekateri komentatorji pod članki so še prepričani, da bodo zahtevam po poroki med dvema moškima ali ženskama sledile zahteve o znižanju starostne meje za spolni odnos z otrokom. Kristjani? Ah, seveda da ne.

Polarizacija na naših tleh ni kajpada nič novega, karkoli se v tej naši deželi ali njeni okolici zgodi, nas razdeli. Če tega ne storimo sami, nam pomagajo liki iz parlamenta. Ko poslankina sestra na tviterju zapiše, da naj bo begunska vstopnica v Slovenijo krstni list, se razdelimo na tiste, ki njen zapis zgroženo delijo med svoje prijatelje, in pa tiste, ki jo tolažijo in govorijo, »naj bo močna« in da oni že vedo, da je dobra oseba, ki rada pomaga. Kristjanka? Ah, seveda da ne.

»Treba je pomagati človeku, ki pride na tvoj prag,« je pred kratkim povedal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. In še: »Vse oblike sovražnega govora, uperjene proti komurkoli, so obsodbe vredne in nimajo mesta ne v družbi ne v cerkvi.« Kristjan? To naj bi bilo to, ja. Prepričana sem, da je kristjanov, ki razmišljajo enako, veliko, le to nesrečo imajo, da so tisti, ki se za kristjane zgolj imajo, glasnejši.

Jaz upam, da ne bodo vsi begunci le prečkali Slovenije, ampak da bo kdo od njih pri nas tudi ostal. Kristjanka? Ah, dajte ga no srat.