Posavski reaktor: Lokalno ne gre za med

Pred dnevi sem imel na kosilu prijatelja iz Avstralije. In sem sedel v avto: avtocesta in smer Dolenjska po raško č'bulo, od tam čez hribe v mesnico sevniške zadruge po krškopoljskega merjasca, sledil je spust ob Savi do ekološke zelenjave v Dečnem selu, zadnja postaja vseposavske živilske ceste pa so bile steklenice modre frankinje na Bizeljskem.

Zgodba je izmišljena. S prijateljem sva komunicirala le po spletnem omrežju. A tudi ko bo znova v Sloveniji, mu v lokalno jed podtaknemo sestavine iz kdo-ve-od-kod: iz Albanije ali skladišča v Bologni. Za nakup živil za eno kosilo pač nočem prevoziti 104 kilometre in v avtomobilu presedeti dve uri.

Si predstavljate, da bi vse našteto lahko na enem mestu nabavili med delovnikom popoldne ali med sprehodom po sobotni dopoldanski kavici. V središču vašega kraja. V eni trgovini. Razdrobljenost posavskega kmetijstva te možnosti praktično ne dopušča.

Ena redkih izjem je prodajalna sevniške zadruge v središču kraja. Zadruga je povezala 300 rejcev iz celotne regije, toda v brežiški občini nima niti ene živilske trgovine, v krški je neprepoznavna. Pet drugih posavskih zadrug, dodatno je v regiji prisotna še novomeška, se s svojimi majhnimi prodajnimi kanali trudi vsaka zase.

Lokalne živilske posebnosti žal ne gredo za med. Na Raki so s projektom oživljanja čebule sicer preprečili, da se za semenom izgubi še zadnja sled, in pridelavo dvignili na vsaj deset ton. Cilj je zagon trgovinice. A boste, ko vam zmanjka čebule, res šli na Rako ponjo? In koliko č'bule bo morala prodati trgovka, da bo pokrit zgolj strošek njene plače?

Posavske občine so v obnovo tržnic, kjer so do zdaj kraljevali prekupčevalci z uvoženo hrano, vložile 1,7 milijona evrov. Se bo ob majhnih količinah pridelka kmetu, ki je na svojem gruntu že načrtovalec dela, fizikalec, računovodja, menedžer, mehanik in logist, res izplačalo biti še trgovec?

Spomin na težave sevniške osnovne šole, ki ji ob iskanju ponudnikov za preskrbo s hrano v celotni občini ni uspelo zagotoviti za 20 odstotkov živil, še ni zbledel. Niti tarnanje kmetov, da bi ob zagotovljenem odkupu posadili kar koli. Razmišljanje, da bi nekdo moral prevzeti koordinacijo nad ponudbo in povpraševanjem, je ostalo le na papirju. Želja, da bi bile to zadruge, pa je bila že v osnovi izgovorjena po tiho.

Čemu sploh obstajajo posavska razvojna agencija, vse njene strategije in razvojni svet županov, če regijskega potenciala, kot je kmetijstvo, ne zmorejo povezati v eno zgodbo? Zakaj kmetje od odgovornih na zadrugah odločneje ne zahtevajo, naj v dobro vseh združijo trgovske mreže in trgovine napolnijo z lokalnimi živili? Koliko raške č'bule bi prodali v desetih zadružnih prodajalnah po Posavju in Dolenjski? Morda bi trgovka na Rak', ki bi delala minus, imela za plačo.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.