Londonsko oko: za Angleže smo amaterji

Pred osmimi leti nas je skrbelo, da bodo olimpijce v Atenah pričakali nedokončani objekti, da bodo čofotali po pravkar zabetoniranih površinah, igrali v dvoranah brez streh in tribun ter plavali v bazenih brez vode. Štiri leta pozneje smo postali laični okoljevarstveniki in se bali, da bi se lahko nastopajoči v Pekingu zadušili v pekinškem smogu. Pa se je izšlo kar lepo, če izvzamemo finančne posledice za Grke. In česa se moramo bati letos v Londonu? Ničesar pretirano.

Tako smo trdili v minulih mesecih in še toliko bolj odločno zdaj, ko smo se prepričali, da so bile napovedi varnostne, vremenske in prometne apokalipse v času OI prenapihnjene. Ob pogledu na sodobna in v razumnih razdaljah razvrščena prizorišča, diskretno razporejene mobilizirane vojake – »nevarne živčne razvaline iz Afganistana« – ter množice turistov, ki se martinčkajo v soncu, se neizogibno zamislimo. Največji kritiki londonskih iger – če izvzamemo televizijsko propagandno mašinerjo – so vendarle Angleži sami! Slovenski skeptiki smo zanje amaterji v najbolj pristnem coubertinovskem duhu.

»Pazite na žepe in prtljago. V Londonu ne manjka najrazličnejše sodrge,« me je med komaj sedemminutno vožnjo z vlakom do olimpijskega parka opozorila starejša sopotnica, ki jo je v pogledu na (novinarsko) akreditacijo okoli vratu zanimalo, v kateri panogi tekmujem in katero državo zastopam. Ne vem, kateri del odgovora jo je razočaral, toda ob slovesu je bil njen obraz precej mrk. Ob prihodu v novinarsko središče sem že padel v primež angleške radijske novinarke, ki jo je zanimalo, kaj si tuji poročevalci mislijo o igrah. Ko je odmaknila mikrofon in se zahvalila za pohvale, je še sama predstavila pogled.

»Številni Londončani, med katere se sicer ne uvrščam, so se odločili, da bodo sovražili OI. Preveč denarja stanejo, zaradi njih se je vse podražilo, nemogoče je priklicati taksi, najbolj pa jih moti, da morajo v teh težkih časih gledati milijonsko množico veselih turistov, ki postopajo po mestu,« je dejala in opozorila, da bi lahko posledice negativnega ozračja občutili tudi britanski športniki, ki jim napovedujejo bogato bero kolajn in 3. mesto za ZDA in Kitajsko. Vsako tekmo bi lahko začeli s kakšnim golom, metrom, desetinko ali nizom primanjkljaja. Vendar razočaranje ne bi smelo biti tako hudo kot v Atlanti 1996, kjer so Britanci osvojili eno zlato kolajno, dve manj kot Kazahstan. »Dežela pastirjev in kozjih čuvajev je ponižala britanski imperij,« je tedaj v naslovu sporočil eden od časopisnih naslovov.

Londončani očitno upajo na najboljše OI in pričakujejo najslabše. Domišljija seveda na dopušča miru. Kako bi vse skupaj izgledalo, če bi Slovenija pripravila OI? Ups, najprej moramo spraviti pod streho košarkarsko EP. Še prej pa verjetno plačati FIBA dodatek h kotizaciji za hudomušne misli.