Dom in svet: Macron in Renzi

Ko je v nedeljo pred Louvrom slavil véliko zmago, je bilo olajšanje, ker ni zmagala Marine Le Pen, otipljivo. Oddahnili si niso samo globalni trgi in politika, navdušenje je postalo vsesplošno. V nasprotju s trendi brexita in Donalda Trumpa je tu mladi politik, ki je šel proti duhu časa – proti francoskemu malodušju in populizmu. Ob poslušanju Emmanuela Macrona in njegovih podpornikov je bilo skoraj verjeti, da je prihajajoči predsednik odkril čudežni način, kako narediš omleto, ne da bi strl jajce. In bilo je prvič, da je Beethovnova Oda radosti zazvenela pred marseljezo; je kje še kaka lepša gesta odprtosti? Skoraj bi pozabili, da je zmagal finančnik, in to investicijski bančnik.

Njegova zmaga je osupljiva in mogočna, in vendar ne popolna, polom Le Penove ni totalen. V kampanji smo opazovali radikalno spremenjeno politično krajino, Nacionalna fronta je več kot podvojila izid izpred 15 let. Ne upamo si predstavljati, kaj se lahko zgodi čez pet let, trend je strašljiv. Celo Timothy Garton Ash, ki je zelo mainstreamovski, piše, da je kozarec bolj prazen kot poln, češ, Macronova zmaga pomeni samo zamik. Če novi stanovalec Elizeja ne bo uspešen, in pred njim sta obupno razočarala Nicolas Sarkozy in François Hollande, bo leta 2022 lahko predsednica ali Marine ali Marion Maréchal-Le Pen.

Pomenljivo je, kako veliko vzporednic je z Matteom Renzijem, zaradi geografske in politične bližine so neizbežne. Spodbujajo jih francosko-italijanske podobnosti med Nacionalno Fronto in Severno ligo, združuje ju ksenofobija in protievropskost, obe sta filoruski stranki, ideal Mattea Salvinija je lepenovska stranka. Macrona zaradi njegovih reformnih ambicij, stremljenja po zmanjšanju javnega dolga, imenujejo »Renzi 2.0«. Tokratna vélika pričakovanja spominjajo na velike upe, ki jih je gojila Evropa o Renziju, slednji je leta 2014 izgledal kot »italijanski Macron«, obljubljal je reforme, bil je »rottamatore«, ki bo dekonstruiral otrdeli, zastareli politični sistem.

Kljub razlikam, novoizvoljeni predsednik je bolj proevropski in intelektualen, hkrati je otrok tehnokratske elite, je Renzijeva reformna zgodba poučna. Pred tremi leti je prihrumel na politično sceno, njegov načrt politične in ekonomske preobrazbe je obetal, vsa Evropa je stavila nanj. Po tisoč dneh je osramočeno odšel. Poskušal je preživeti kot Šeherezada, bil je predvsem pripovedovalec zgodb. Macron, kot nekoč Renzi, prinaša novo energijo, pomemben italijanski poduk pa je, kako krhka je politična podpora v času populizmov. Premier ni zlomil Gibanja 5 zvezd in tudi francoski predsednik ne bo mogel porazil Nacionalne fronte.

Določena podobnost je tudi položaj Evropi. Francija je v primerjavi z Italijo, ki nikoli ni bila resna država, bistveno pomembnejša, in vendar sta obe podobno frustrirani zaradi premajhne vloge v EU. Pariz si spet želi politično in moralno voditeljstvo, sama misel, da ni več pomemben v integraciji, je zanj neznosna. Macron je obljubljal spremembo. Nestvarna je tudi njegova govorica o reformiranju EU, evropske razmere po brexitu temu ni naklonjene, hkrati so njegovi predlogi za evrsko območje nesprejemljivi za nemške volivce. Precej stvari spominja na Renzija.