Maki in češnjevi cvetovi

November je v Veliki Britaniji v znaku rdečih makov. Vsi si pripnejo papirnate živo rdeče cvetove – politiki, kraljeva družina, napovedovalci na televiziji, šolarji, umetniki, tekmovalci v resničnostnem šovu X faktor, starejše in mlajše generacije... Na svoji zadnji tiskovni konferenci smo lahko videli, da si ga je pripel tudi ustanovitelj spletne strani WikiLeaks Julian Assange.

Mak je simbol krvave prve svetovne vojne, katere konec Angleži vsako leto praznujejo 11. novembra na tako imenovani remembrance day. Ta cvet so izbrali zato, ker je v Flandriji na krvavo rdečih makovih bojnih poljih med prvo svetovno vojno padlo na tisoče vojakov.

Zdaj 11. novembra ne praznujejo le konca prve svetovne vojne, ampak se na ta dan poklonijo prav vsem vojakom, ki so kdaj padli v kakšni vojni. Ob različnih proslavah se nanje spomnijo tudi s tradicionalno dvominutno tišino.

Mak je torej lep pacifistični simbol, zato ne čudi, da ga vsi nosijo s ponosom. Aktualen je, ker priča o absurnosti vseh vojn, saj na drugem koncu sveta, v Afganistanu in Iraku, še vedno vsak dan umirajo mladi britanski vojaki.

Make po Veliki Britaniji prodaja več kot 300.000 prostovoljcev, lahko jih kupimo na železniških postajah, na ulici, v trgovinah, na letališčih. Denar je namenjen različnim veteranskim društvom, papirnate broške pa v majhni manufakturah izdelujejo invalidi.

Zanimivo je, da vsaka prepoved nošnje maka preraste v velik škandal. Ravno v začetku meseca je FIFA angleškim nogometašem na eni od tekem prepovedala nošenje maka na dresih, češ da gre za politično dejanje. Na to odločitev sta se besno odzvala britanski premier David Cameron in princ William in FIFA se je po protestih vendarle premislila in drese z makovim cvetom dovolila.

Lani pa so veliko ogorčenje javnosti povzročili v priljubljeni trgovini z oblačili za mlade Hollister, ki je cenejša podružnica drage trendovske modne znamke Abercrombie & Fitch, pred katere prodajalnami se vedno vije dolga vrsta, saj se lahko po teh temnih in odišavljenih trgovinah z dokaj nezanimivimi izdelki hkrati sprehaja le omejeno število ljudi. V Hollisterju so prodajalke in prodajalci lepi kot manekeni in mnogokrat se po trgovini potikajo kar v kopalkah. Ko je devetnajstletna prodajalka na svoje delovno mesto prišla z broško rdečega maka, so ji jo prepovedali. S čimer so si naredili precej slabo reklamo in so se morali za to prepoved še dolgo opravičevati.

Takšen dolg uvod o makih, angleških vojakih in Abercrombie & Fitchu je bil morda potreben samo zato, da ta kolumna ne bo izpadla kot zgodba o partizanih in domobrancih. Vedno sem namreč trdila, da bi spravo najbolje ovekovečil kakšen dober slovenski vojni film, recimo zgodba o partizanskem pesniku Kajuhu na eni in domobranskem pesniku Balantiču na drugi strani. Oba mlada, lepa, nadarjena, občutljiva in oba je vojna ujela na nasprotnih si straneh ter jima vzela življenje. Filmska zgodba o teh dveh usodah bi bila lahko katarza za pomiritev in spravo vseh različno mislečih.

Morda pa se sprava skriva v majhnih stvareh, recimo, da bi, navdihnjeni z angleškimi maki, imeli neki dan, teden ali mesec, v katerem bi si prebivalci Slovenije pripeli kakšen simbolni cvet (zaradi mene je to lahko tudi češnjev cvet iz Kajuhove pesmi) in se tako poklonili spominu na vse padle vojake iz vseh vojn. Ne samo iz sporne druge svetovne vojne, tudi na tiste vojake bi se spomnili, ki so umirali na soški fronti, ter seveda posameznike, ki so padli za osamosvojitev Slovenije. Saj vem, zdelo se vam bo, da je nesmiselno nekaj ponavljati za Angleži, da je zanje drugače, saj niso imeli državljanske vojne in podobno. Ampak ideja se mi zdi zanimiva.

Zgodba o partizanih in domobrancih lahko tako postane del zgodovine, opomin, spomin na vse padle, in ne le tema, s katero, kadar je za to priložnost ali potreba, manipulirajo posamezniki in delijo ljudi na naše ali vaše. Prav tako bi takšna poetična obuditev spomina na vojake vključevala vse generacije, tudi mlajše, ki do delitve na rdeče in bele nimajo kakšnega posebnega odnosa in si želijo predvsem gledati naprej v žal dokaj pesimistično prihodnost.

V letošnjem predvolilnem času se k sreči sicer druge svetovne vojne ne omenja kaj pogosto, no, vsaj doslej se je ni, sedanjost je preveč dramatična in zapletena že sama po sebi. Vseeno so drobni simboli, kot so maki in češnjevi cvetovi, lahko nekaj, kar druži vse ljudi v občutku enotnosti o tem, da je treba nasprotovati vsem konfliktom in biti solidaren drug z drugim.