Spomini iz ranega otroštva mi pogosto pričarajo podobo ljudi, ki korakajo po osrednji ljubljanski ulici in za hip očarani zastanejo ter z dvignjenim pogledom ošvrknejo mogočno, vitko palačo ljubljanskega Nebotičnika. Obiskovalci kavarne, ki se dviga visoko nad živopisno krajino ljubljanskih streh, radovedno prisluškujejo pritajenemu mestnemu vrvežu in z zanimanjem pogledujejo proti Ljubljanskemu gradu. Nejevoljno odvračajo pogled od digitalne ure, ki kraljuje nad trgom Republike in priganja ritem mestnemu utripu. Vzpon na teraso Nebotičnika je podoben pobegu iz vsakdanjosti. Le nežen pritisk na vzvod in majhno dvigalo odbrenči ...