Tiskane izdaje
Okej, zdelo se je, kot bi poslušala nekoga, ki prihaja iz države z neizmerno razvito medijsko krajino. In tudi kulturo. Pa še to ne. Zdelo se je, kot bi poslušala nekoga, ki mi v živo predstavlja svoj najnovejši učbenik z naslovom Kako delati dobro novinarstvo.
A ni se končalo. Nadaljevalo se je. Trpljenje, ki ga povzroča zadovoljstvo ob slišanem, pa se je stopnjevalo. Zgodila so se občutja, ki te navdajajo s hrepenenjem, a hkrati zaradi samorefleksije lastne situacije povzročajo skorajda neopisljive frustracije.
»Ja, na zgodbi smo delali leto dni. Na eni zgodbi, izjemno kompleksni sicer, nas je sodelovalo 20. Končala se je tako, da je celo evropski parlament začel razpravo o tem, kaj lahko naredi, da prekine stanje, ki ga je razkrila naša zgodba.«
Tudi ta zgodba ni prihajala iz kake poštirkane države z urejeno medijsko zakonodajo in blestečim imperativom svobode izražanja. Prva se odvija v Grčiji. Državi, ki je bila pred časom vsak dan znova pred kolapsom, ne le gospodarskim, temveč tudi moralnim. Grška podružnica globalne medijske družbe Vice, ki se je predstavila v Ljubljani na medijskem festivalu Naprej/Forward, je tista, ki je zavzela stališče, da njihovo občinstvo ni neumno (kar se medijem, ki se postavljajo na piedestal vsemogočnega vedenja o svetu, pogosto dogaja). V klet so pospravili vse ideje o tem, da je novinar lahko kdorkoli, da se da poceni daleč priti, da je vsak dober za vse, da opazovanje in opisovanje sveta okoli nas ni vredno dobrega plačila. Nasprotno, začeli so podpirati dobro delo. Ne le moralno, tudi finančno. Ker so se bolje kot marsikdo okoli njih, in tudi okoli nas, zavedali, da profesionalno in neodvisno novinarsko delo še kako temelji na (stabilnem) ekonomskem položaju posameznika, ki to delo opravlja.
In začeli so objavljati tako imenovane long-reade, dolge videoposnetke, ki niso zgolj videoklipi, na začetku in koncu malenkost porezani, temveč lahko prerastejo v dokumentarni material, še vedno vztrajajo pri tem, da je, kar bi se mogoče nekoliko neoliberalistično slišalo, videz izjemnega pomena, a v tem smislu, da je treba poskrbeti za kakovostne vizualije: za dobro sliko − tako statično, torej fotografijo, kot tudi gibljivo, torej film. Kar seveda stane. Kot tudi to, da izobražuješ ljudi. Mladih ljudi ne pošlješ brez rešilnega čolna v morje, polno morskih psov, temveč skupaj z njimi na krov pošlješ izkušene kolege, ki jih vodijo; toliko časa, dokler krmila ne znajo obračati sami. In tudi to seveda stane. Če bi bila primorana povzeti nauke njihovega urednika, ki je prišel v Ljubljano, z dvema besedama, bi to bili besedi: premium kakovost. Večkrat ju je tudi sam uporabil. In ta seveda stane.
Seveda se tu postavlja vprašanje, kako trg reagira na takšne »rešitve« družbe. In novinarstva. Kratkoročno zagotovo slabo. Pa vendar − ne vem, kateri računalnik je izračunal to, da lahko slabo stoječe medijske družbe rešimo s tem, da ljudi vedno manj plačamo, da ne vlagamo v razvoj in menimo, da je vsak »šodr« dober, pa naj bo za kogarkoli že. Ali se nismo pred kratkim učili mantre, da je kriza priložnost? Vendar ne priložnost za kopanje jame, temveč za inovativno iskanje izhoda.
V nekaterih državah, bivših jugoslovanskih republikah, zlasti Srbiji in BiH, kjer je medijski sistem popolnoma razpadel, so našli rešitev za novinarstvo, ne za medijska podjetja. To zdaj živi znotraj iz tujine financiranih mednarodnih organizacij in zunaj etebliranih medijev. A tako, da je med drugim, kot smo izvedeli v drugi zgodbi, razkrilo orožarske trgovske poti prek držav nekdanje Jugoslavije do držav, ki so v vojni, zlasti Sirije. Iz Beograda poleti letalo, polno orožja, proti Saudski Arabiji, najmanj dvakrat na teden. Orožja je toliko, da bi z njimi lahko ubili sleherno človeško življenje na planetu Zemlja. Da bi te poti, ki so zdaj dejansko legalne, onemogočili, so se strinjali tudi v evropskem parlamentu.
In to je dobro novinarstvo, ki je maksimalno angažirano. In ni poceni. A je za ljudi. Ne za interese vseh mogočih elit.
