Toda ko sem strnil vtise, slišal ničkoliko komentarjev in se nazadnje lotil še preteklosti, sem se zdrznil. Kar je preveč, je preveč, mi je najprej šinilo. Tudi sam, sicer zaprisežen kritik, sem se ujel v past poveličevanja zmage brez ustreznega ovrednotenja dejanskega stanja. Ta razkriva, da so Rene Krhin, Kevin Kampl, Haris Vučkić, Dejan Lazarević in drugi kot za šalo opravili z nogometno velesilo (!?) - Litvo. Tekmec, ki je bil nadvse primeren za poigravanje in za krepitev samozavesti, je dal krila nogometnim ustvarjalcem na Slovenskem. »Delamo dobro, odlično,« je bila največkrat slišana ocena, ki jo praviloma nenehno izrekajo nogometni ustvarjalci v klubih. Ampak! Medtem ko so naši biseri navdušili, so Švedi Litovcem natresli dvakrat toliko golov. To je sicer le statistični podatek, ki je lahko uporaben za pomirjanje evforije in za prehod v normalno stanje.
Slovenska športna javnost je, kar je potrdila tudi tekma mladih (uf, kam smo že padli, da si samozavest krepimo na komaj polnoletnih mulcih), že dolgo ujetnik populizma, ki vlada na vseh ravneh. »Mi smo naj; Mi zmoremo, kar drugi niso zmogli ali ne morejo: Nimamo se česa bati ...,« te in druge podobne jurišne parole so največkrat izgovorjene pred vsakim večjim tekmovanjem, tekmo ali spremembami na vodilnih položajih (volitvami). In ni naključje, da so porazi potem tako hudo boleči, kot, na primer, košarkarski, nogometni, skakalno smučarski, gimnastični ... Povzročajo menjave trenerjev, igralcev, predsednikov in travme med navijači. Pridejo novi rešitelji, ki obujajo nove upe. Ali so realni, ni pomembno, štelo je le to, da so zasedli položaje, da so del projektov, ki za nekaj časa in do soočenja s kruto resnico (porazov) polnijo žepe. V tej smeri vidim tudi nogometne spremembe, ki so ji botrovale hude intrige v moštvu (neobjavljive tudi v najbolj sočnih izdajah rumenjakov) in strokovne ocene (odvetnikov in sodnikov?) o fiasku v kvalifikacijah za EP.
Mlada reprezentanca je za zdaj ušla jastrebom, ki nenehno »zagotavljajo« zmage. Slej ko prej bodo uslišani, ker je stanje v družbi takšno, da je Slovenija prepolna rešiteljev za tuj denar - kruhoborcev.
Selekcija do 21 let naj bi bila sanjska in najboljša doslej, kar jih je samostojna Slovenija ustvarila. Pa je res? S kančkom zgodovinskega spomina lahko zatrdim, da ne. Ta naziv pripada rodu, ki mu res pripada naziv »narejeno v Sloveniji« - Šiljak, Karić, Knavs, Cimerotič, Bulajić ... Med drugim so v prvih kvalifikacijah samostojne države za las zaostali za Italijani. Ne za kdo ve katerimi azzurri, pač pa za Fabiom Cannavarom, Alessandrom del Pierom, Cristianom Vierijem, Pippom Inzaghijem ... Nato tudi evropskimi (1996) in svetovnimi (2006) prvaki.