Če ne bi bilo bosanskih novinarjev, bi slovenski politiki še zmeraj hodili s povešenimi ušesi, ker jih hrvaški kolegi ob čisto vsaki priliki spomnijo, kakšni goljufi, da so. Si predstavljate, da bi bilo to, kar nam očitajo, res? Si predstavljate naše Karlote in Mirkote, pa tudi Dimitrije, ki odprejo svoje beležnice s 5000 telefonskimi številkami, in na drugi strani sveta prikličejo največje vplivneže z znano frazo za prebijanje ledu: »Halo, Bing, kako brat?« Kličejo Krampe, bančne šefe, direktorje internacionalnih Sov in Čukov, in jim naročijo: »Odrežite Hrvatom 500 metrov morja in nam ga pošljite v celofanu pred Piran, prosim.« Ma logično, da so Hrvati veseli, če razkrinkajo to »slovensko bando koruptivno«. In logično hvalijo svoje Čuke.
Zdaj pa nas zanima, ali ste poslušali te prisluhe? Ste slišali tisto kvantanje, pogovor na ravni dveh kuharic o tem, kako se skuha boljša kokošja juha? Ali po takem pogovoru res kdo lahko verjame, da je šlo za izjemno nevaren pogovor dveh slovenskih »veleumov«, ki naj bi sesula pravo na Balkanu? Lahko res kdo verjame, da sta s takim pogovorom kompromitirala arbitražni postopek? Kompromitirala sta predvsem sama sebe in tiste, ki sta jih predstavljala. Zato so arbitri brez sleherne slabe vesti sprejeli odločitev, ki ni bila v skladu s temeljno premiso arbitražne pogodbe, namreč, da bi morali določiti stik teritorialnega morja z odprtim morjem. Razkritje sploh ni nepomembno. Prisluhi namreč dokazujejo, da so Lepi naši vnaprej vedeli, kako nimajo prav in da je arbitraža zanje izgubljena, zato so morali naročiti prisluhe, jih obesiti lisici na rep in še sami sebe prepričati, kakšno srečo imajo s Slovenci, ker jim pomagajo pri vnaprej izgubljeni pravdi. Marjan zdaj brani Sarajevo in v Zagreb sporoča: Meja na morju (in tisoč drugih hrvaških izumov) se brez prijateljstva spreminja v težak kamen okoli vratu. Ni vse zlato, kar se Hrvatom sveti.
Minister Šabeder je menda našel genialno rešitev za slovensko zdravstvo: pripeljal bi zdravnike iz tujine. Če to resno misli in je ta brezobzirna kraja zdravstvenega potenciala drugim, revnejšim državam, (kot da tam ne rabijo zdravnikov, čeprav so revnejši, v stilu: kaj pa nas brigajo balkanci) vse, kar zmore in zna, potem predlagam, naj Šarec pripelje tudi zdravstvenega ministra iz tujine. Zaradi očitne izgubljenosti zdravstvene politike v vesolju naj brezplačno, dobrodelno in neobvezno zapišemo nabor ukrepov, s katerimi bi nedvomno hitreje in globlje rešili problem pomanjkanja družinskih zdravnikov.
Prvič: nemudoma povsem spremeniti in drugače organizirati vse birokratske procese, ki jemljejo zdravnikom najmanj 30 odstotkov časa, in jih predati ustrezno usposobljenim administrativnim službam. V hipu bi dobili za 100 do 200 družinskih zdravnikov novih moči. V tem paketu odpisati tudi predpisovanje kazni zdravnikom, s katerimi ZZZS in ministrstvo na zdravnike prelagata krivdo za lastne nesposobnosti ureditve zdravstvenega sistema. Drugič: ZZZS naj natančno, jasno in konkretno opredeli pravice pacientov, ki si jih dejansko (ne pravljično) lahko privoščijo iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja in jih pošljejo vsem zavarovancem na dom, da si pacienti ne bi delali utvar, kako sanjsko zavarovani, da so.
Tretjič: Prerazporediti nekatera očitno rutinska opravila v ambulantah na diplomirane in srednje medicinske sestre. (Tudi tukaj je skritih za vsaj 100 zdravnikov rezerv). Četrtič: Izenačitev izhodiščne plače družinskih zdravnikov s specialisti, na primer anesteziologi. Res ni jasno, zakaj bi bili slednji plačani bistevno bolje od družinskih zdravnikov. In ni jasno, kako sicer pričakujejo, da se bo v takih nesorazmerjih na razpisanih 95 družinskih specializacij res prijavilo več kot 7 kandidatov. Petič: Vrniti podeljevanje koncesij zdravnikom pod takimi pogoji, da se jim bo delo s koncesijo izplačalo bolj, kot delo v javnih zavodih. (Zdaj koncesije vračajo). Te koncesije pa še posebej bolje plačevati tam, kjer je občutno premalo zdravnikov. Šestič: zmanjšati obseg dela in predpisati največ (denimo) še razumnih 25 do 30 pacientov na dan.
Minister bi zaplet lahko rešil še prej, kot je obljubil njegov predhodnik. Lahko pa tudi še hitreje odstopi. Tudi odstopanja očitno koristijo. Vsaj nekaterim.