Tiskane izdaje
Proslavljal bom le toliko, da z levo roko zadostim konvencijam, sicer pa se mi zdi brez veze. Nisem pa indiferenten, nekaj poti sem le prehodil.
Čeprav sem vse druge okrogle rojstne dneve dramatiziral, pa abrahama raje jemljem s ponarejeno konverzacijsko zaskrbljenostjo. Pri dvajsetih se mi je zdelo, da sem obupno star. Zdaj pa se mi zdi, da sem obupno mlad.
Zato mi prosim dovolite, da pod naslovom, kakršne so včasih uporabljali za prednekrološke časopisne evlogije ob jubilejih zaslužnih osebnosti, povem samo besedo, dve o svoji generaciji in družbi, ki jo je prežvečila in izpljunila.
Rojeni v šestdesetih smo socialno in profesionalno zoreli – če že ne tudi dozoreli – konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, torej v obdobju nebrzdanega optimizma. Bili smo kolektivni avtorji vsesplošne evforije – politične, kulturne, nacionalne, medijske, celo do neke mere gospodarske. In s tem ne mislim naših skromnih ali nepozabnih, trivialnih ali epohalnih prispevkov, temveč bolj to, da je bila družba družba vseh in mi vsi smo bili družba.
Do konca devetdesetih je bilo že vse drugače. Nastopil je milenijski angst, mnogokratnik štirih letnih časov našega nezadovoljstva. Imel sem občutek, da sem se pravkar zbudil in presenečen ugotovil, da sem nekaj prespal. Izkazalo se je, da večina ljudi – v nasprotju z mojim in ne samo mojim dotedanjim prepričanjem – ni gradila nebotičnikov, ki bi segli do neba, temveč skrivaj kopala rove, v katere so se nenadoma poskrili in začeli braniti svoj status quo. Bolj ko so bili prej vredni in tudi deležni zaupanja, trdneje so se vkopali.
Prisežem, da mi ni bilo nič jasno. Sem bil preveč neumen, naiven, brezbrižen, da bi že prej dojel, kaj se dogaja? Kako so na lepem vse privatizirali in kaj je sploh bila privatizacija? Kje so se tega naučili, saj smo vendar hodili v iste šole?! Kdo in s kakšnim argumentom si je izmislil družbeni dekret, da je edini občudovanja vredni in skorajda edini možni uspeh tisti, ki ga dosežemo v politiki in biznisu? Kako se je lahko zgodilo, da so intelektualci in umetniki za edino alternativo tem družbenim rovokopačem razglasili plehki medijski new age, cepljen na salonsko levičarstvo in samozadovoljno, samozadostno kulturno udejstvovanje for the happy few? Odkod se je pojavila ideja, da je svoboda oklepanje tistega, kar ti je bilo v bistvu podarjeno? In kam je dobesedno čez noč izginil optimizem? Kam so izginile ambicije? Kam izzivi? In kam je šel ves hedonizem, nenazadnje? Kam je šlo veselje, da nekaj pametnega, smiselnega delaš? Da sam prekleto dobro veš, kaj delaš, in da tudi vsi drugi vidijo, kaj delaš? Danes pa je vedno več ljudi, ki ne znajo, ne smejo, ne morejo ali celo naravnost nočejo povedati, kaj pravzaprav delajo, ker bi jim bilo nerodno – ali pa se njihovega dela sploh ne dá razložiti v dveh, treh besedah. Ljudje so nemoralni ali pa jih je sram. Družba je postala obskurna. Ljudje so postali obskurni. Težko je gledati to netransparentnost. Takšna družba ni družba vseh, ljudje niso več družba, še najmanj pa ne vsi ljudje. Meni se tudi ne ljubi več biti družba, razen po službeni dolžnosti.
Zase lahko rečem, da sem se po letu 2000 kar nekaj let prebujal iz te môre. Resničnost, ki sem jo od praga zrelosti do mlajših srednjih let očitno samo sanjal, sem poskušal nekako realizirati, vendar sem kmalu odnehal. Iz kljubovanja do na lepem vseobvladujočega konformizma in neambicioznosti sem si privzgojil prepotentno nagnjenje k drugačnosti in megalomaniji – a na simbolni ravni, le kot imidž. Splošna poneumljenost, padanje profesionalnih standardov - v vseh poklicih, ne le v mojem – ter družbena apatija in na drugi strani vendarle moraliziranje so me naredili bolj pametnega, zoprnega, ciničnega, amoralnega, kot v resnici po naravi sem in kot bi mi sploh bilo treba biti za normalno funkcioniranje. Zmanjkalo mi je volje in motivacije, da bi bil vpet v družbo, da bi sploh kaj koristnega naredil. S temu primerno, a verjetno ne zadostno mero samoironije se obnašam kot kak Pahor, ko je še bil predsednik vlade in je mislil, da je dovolj pokomandirati ali celo samo pomisliti na neko dobro in pravilno stvar, pa bo že vse rešeno, kot da bi pomahal s čarovnikovo palčko – v resnici pa je šlo in še vedno gre vse v kurac. Kar rečem, je pravilno. Kar naredim, narobe. Moja beseda je pravilo, toda ob vsakem mojem dejanju umre pet roza ponijev.
Ne vem, odkod to pobiram. Nikoli se nisem identificiral z družbo, zdaj pa se mi zdi, da sem od nje pobral najslabše in da je tudi ona pobrala najslabše od mene. Ne vem zdaj, kdo je kriv. Vedno sem bil prepričan, da sem jaz sam norma, družba pa deviacija – in v tem smislu sem si določil za poslanstvo, da jo spravim k pameti. To je bila moja služba in je še – ampak izziv pa to več ni. Niti ne vem več čisto dobro, komu ali čemu bi se sploh pustil izzivati. Javnosti? Slovenskemu novinarstvu? Da bi dokazoval nesmrtnikom, da samo s prstom mignejo, pa se že zmotijo? Dragi moji, dovolj sem nor in pameten obenem, da se to grem – ampak komu na zdravje? Da bi mi bile cele generacije intelektualcev in kulturnikov hvaležne? Da po meni poimenujejo zakotno ulico? Da bi kolegom pokazal, kako se dela dober medij, in javnosti prihranil neumnosti, s katerimi jo futrajo iz dneva v dan? Ne, v tem ni pravega veselja več, to je samo še igra, rutina, še želja ni več. In več energije mi daje, če me idioti žalijo v mesidžih, kot pa da me dobronamerni kolegi in pasanti trepljajo po ramenu.
Jaz od te družbe ne pričakujem nič več, družba pa tudi naj ne pričakuje nič od mene.
Dopuščam možnost, da bo kdaj drugače – če se bo družba poboljšala. Jaz sem že dokazal, da se ji na svoj sprevrženi način znam prilagajati. O tem bom poročal v kolumni z naslovom Marko Crnkovič, petinsedemdesetletnik.
Ne vem pa, kdo in kako bi to lahko dosegel. Generacij za mano ta družba ne bo prežvečila in izpljunila, ampak jih ne bo niti povohala.
No, vsaj v nečem je razlika med mano in družbo: jaz nisem depresiven.
Jutri bo vreme lepo. Odkar pomnim, je na moj rojstni dan deževalo samo leta 1975. To sem si zapomnil, ker me je prav tega dne nekdo prvič v življenju vikal.
