Še danes se spomnim mešanice veselja in ponosa, ki me je navdala, ko mi je s kolesom uspelo odpeljati prvih nekaj metrov z brezkoleščkov. Ko je očetova roka, ki je držala prtljažnik, nenadoma popustila in sem kar vrtel pedala in nisem padel. Tudi iz pogleda sinov, ki sta trideset let pozneje vratolomno vijugala s kolesom z brezkoleščkov je žarel taisti občutek zmagoslavja. Zgodovina se ponavlja: s specialko, ki jo zdaj uporablja starejši sin, sem pred skoraj štiridesetimi leti kot najstnik prekolesaril vso osrednjo Slovenijo.
Moram priznati, da je v določenem obdobju adolescence kolo za nekaj časa izpodrinila rolka in pozneje Tomosov avtomatik, a večino časa sem se v šolo, na faks in v službo vozil s kolesom. Za zdaj. Saj veste, Predin poje: »Bolj star, bolj nor.«
Kolo je del mojega vsakdana. Če bi pot v službo moral opisati z glasbenim izrazom, bi uporabil oznako allegro moderato, kar pomeni, da v UKC pridem dobre volje, predvsem pa ne zadihan in ne prešvican. Dobre volje zato, ker sem že navsezgodaj nekaj naredil za svoje zdravje, predvsem pa, ker sem se izognil vsakodnevni porciji avtomobilske blaznosti, bolezni sodobnega časa, ki najbolj razsaja med (pri)mestnim življem. Kaže se z neupoštevanjem predpisov, nesramnim vrivanjem, razburjanjem nad vozniki drugih avtomobilov in še in še bi lahko našteval.
Vsega tega na kolesu ne boste doživeli. Na kolesu ste kul. Še posebno na cruiserju, ki sem si ga omislil pred leti. Bolj pokončna drža na kolesu ni dobra za hitrost, je pa balzam za živce. Če brez avtomobila res ne morete, pri blaženju simptomov avtomobilske blaznosti pomaga starodavna metoda endonazalne akupresure (vrtanja po nosu), ki jo najlaže prakticirate pred semaforjem. Omenjena praksa, ki je po mojih skromnih opažanjih precej razširjena, ima blagodejne učinke na celoten organizem. Je pa bolje, če ste pri tem sami v avtomobilu.
Šalo na stran: ljudje, ki kolesarijo v službo, imajo manjši indeks telesne mase, so manj nagnjeni k depresivnosti, tudi neželene učinke vdihovanja onesnaženega zraka izniči pozitiven učinek redne telesne aktivnosti na srce in ožilje. Vse to potrjujejo objavljene raziskave na velikem številu preiskovancev.
Je kolo varno? Najbolj nas ogrožajo motorizirani udeleženci prometa; po zakonih fizike se je treba izogibati tistih z veliko kinetično energijo. Za moške je še posebno neprijetno bližnje srečanje s štango: v tem primeru nasrka del telesa, ki mu slovensko rečemo presredek, ki je dodobra preskrbljen z bolečinskimi čutnicami. Nežnejšemu spolu dela težave krilo; včasih je treba podenj navleči pajkice, da se ne bliskajo bedresa kot v kakšni povesti Miška Kranjca in ne odvračajo pozornosti drugih udeležencev v prometu.
Dež je le relativna kontraindikacija za kolesarjenje. Najbolj zagnani uporabljamo pelerino, ki s plapolanjem v vetru doda herojski vtis (in delno tudi zaščiti zgornji del telesa), ki ga malce razvrednoti le idiotski videz kapuce z elastiko. Bolj gosposka opcija je dežnik, ki ga v vetru toplo odsvetujem. Na spletu sem zasledil raznovrstne montažne strešice iz pleksi stekla, ki kolesarja zaščitijo pred dežnimi kapljami, a precej povečajo upor, pa še nepraktične so za montažo. Tudi misel, da bi kot Jacques Cousteau z batiskafom kolesaril v službo, mi ni blizu.
Če pišem o kolesu v Ljubljani, ne morem mimo Biciklja. Pred kratkim mi je šlo pesto na kolesu in potrebna je bila hospitalizacija na servisu. Ker se čakajoč na popravilo nisem odpovedal kolesarjenju, me je mlajši sin vpeljal v Bicikelj. Registriral sem se v sistemu, aktiviral svojo urbano in zdaj redno kolesarim z Bicikljem. Varuhi resnice naj mi oprostijo, a Bicikelj je sodobna, odgovorna reinterpretacija družbene lastnine. Uresničenje Vipotnikovega plakata z Marxom. Socializem sredi prestolnice. Za simbolen znesek ti družba (se pravi, Ljubljana) omogoči točno tisto, kar potrebuješ – izposojo kolesa za kratek čas – a če zamočiš, ti z eurocarda v trenutku dvignejo 350 evrov. Morda socializem ne bi propadel, če bi imeli takrat vključene podobne varovalke.
Je pa res, da je vsaka stvar super le, če z njo ne pretiravate. Ko smo pred nekaj leti s kolegi s klinike na kongresu v Utrechtu zjutraj čez vse mesto kolesarili do kongresnega centra, je bilo kar stresno. Na cesti smo bili le kolesarji in nekaj avtobusov mestnega prometa. Avtomobilov je bilo le za vzorec. Pred semaforjem v središču mesta je v jutranji prometni konici čakal en avtomobil, ob njem pa kolona kakšnih sto kolesarjev, od katerih nas je vsaj tretjina kazala očitne znake akutne kolesarske blaznosti. Ki smo jo bolj ali manj uspešno blažili z endonazalno akupresuro.
***
Marko Pokorn je dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.