Med cehovstvom in perifernim kapitalizmom

Letošnje akademsko leto se je začelo zlovešče: ministrstvo je odpravilo sofinanciranje doktorskega študija in napovedalo omejeno štipendiranje na maloštevilnih področjih s pogoji, ki jih bo določilo samo. Ko so kandidati in kandidatke, ki so zmogli kupiti pravico do doktorskega študija, študirali že cel semester, so univerze prevzele izvršbo: po nareku ministrstva bodo izbrale štipendiste s pogoji, kakršnih same nikoli niso zahtevale za doktorski študij.

To in še marsikaj daje misliti, da državna oblast in univerzitetna vodstva skupaj uničujejo univerzo. Ali si vsaj prizadevajo, da univerza ne bi več mogla opravljati svoje naloge: da ne bi več proizvajala znanja in ga prenašala na nove generacije.

Drobitev visokega šolstva

V Sloveniji je bilo v šolskem letu 2002–2003 dvanajst samostojnih visokošolskih zavodov. Leta 2010 jih je bilo trideset; vsi razen enega so zasebni. V istem obdobju so se javne univerze le malo širile: mariborska za šest fakultet (z deset članic na šestnajst), primorska za eno visoko šolo (s petih članic na šest), ljubljanska univerza je stagnirala (ves čas šestindvajset članic). Leta 2010 so štirje javni visokošolski zavodi (tri univerze in ena samostojna fakulteta) izvajali 560 študijskih programov, 26 zasebnih visokošolskih zavodov pa je izvajalo 103 programe. Za zadnje desetletje je torej značilna privatizacija visokega šolstva, katere učinek je bil bliskovit ekstenziven razvoj samostojnih visokošolskih zavodov z majhnim številom študijskih programov.

Ti zavodi v veliki večini niso okolja, v katerih bi lahko potekal dialog med različnimi teoretskimi prijemi in kjer bi v kritičnem soočanju proizvajali nove problematike in koncepte. V glavnem lahko prenašajo kanonično znanje, ki sodi k mehanizmom družbene reprodukcije. Te ustanove ne proizvajajo teorije, temveč prenašajo proizvode teoretskih praks, kakor so se »socializirali« v določenem zgodovinskem okolju. Prenašajo »znanje«, vpeto v ohranjanje in obnavljanje razmerij gospostva in izkoriščanja, t. i. »koristno in uporabno znanje«.

Privatizacija in deregulacija visokega šolstva sta samodejno sprožili procese, ki ju sicer načrtuje vladni program za visoko šolstvo. Samonikla logika ekstenzivne in protiteoretske ekspanzije visokega šolstva je tako rekoč izpolnila vladni program, še preden se ga je vlada domislila. Kolektivno mišljenje političnega razreda in administracije je torej ujeto v sistemske avtomatizme.

A ti procesi, ki bi jih vlada rada sprožila in jih sistem sproža sam od sebe, niso pripeljali do učinkov, ki jih vlada pričakuje. Niso povečali produktivnosti kapitala. Kar pomeni, da samodejna logika perifernega kapitalizma ne zmore sama zagotavljati učinkovite reprodukcije kapitalskih razmerij. Politični razred, ki v mišljenju ne zmore seči prek te samodejne logike, zato tudi ne zmore uspešno uravnavati gospodarskih procesov. Prej ali slej mora prepustiti drugim zastopnikom svetovnega kapitala, da urejajo državo in jo naredijo prijazno do akumulacije kapitala.

Administrativna 
centralizacija na univerzah

Oporišče akademskih procesov pa niso javne univerze, temveč njihove članice, fakultete in visoke šole. Sonja Kump je v edini empirični raziskavi o tem vprašanju že pred časom ugotovila, da na ljubljanski univerzi ni skupne akademske kulture. Soočanje med različnimi teoretskimi prijemi in problematikami, dialog med disciplinami, vpeljevanje v teoretske prakse in kritično prenašanje znanja so potekali na fakultetah in visokih šolah, v strokovnih društvih, nekdaj zlasti okoli znanstvenih in kulturnih revij, ne na univerzah. Univerzitetna cehovska avtonomija ni zmogla (in pogosto ni hotela) zagotoviti avtonomije teoretskim in znanstvenim praksam.

Univerza s cehovsko zaprtostjo in kooptacijskim načinom kadrovske reprodukcije skoraj nikoli ni zmogla sama rešiti temeljnega protislovja med zahtevami teoretskih praks in praks uvajanja v teorijo na eni strani ter avtoritarno hierarhično strukturo na drugi. V zgodovini je pogosto ovirala znanstveni in civilizacijski razvoj in širila mračnjaštvo.

Uspešne rešitve univerzitetnega protislovja so prihajale od države in sprožili so jih sistemski procesi. To je paradoks, saj so na drugi strani države pogosto diletantsko in razdiralno posegale v univerzo. A v bolonjski reformi, se zdi, se je državni poseg ujel s samodejno institucionalno logiko univerze. Bolonjska reforma poskuša preobraziti evropske univerze po zgledu splošnega obveznega šolstva: se pravi, s klasičnim prijemom, ki ga je izumila administrativna monarhija – s homogenizacijo, standardizacijo in dezindividualizacijo. Za odnos med univerzo in njenimi članicami to pomeni, da univerza centralizira dejavnosti na administrativnih, ne na vsebinskih načelih. Univerze so pograbile bolonjsko reformo in izkoristile priložnost, da dosežejo administrativno centralizacijo – a so s tem uničile še tisto malo teoretskih praks in akademskih procesov, ki so se ohranili vsaj na nekaterih članicah javnih univerz.

Nasprotna procesa 
z istim učinkom

V visokem šolstvu hkrati potekata dva procesa: drobljenje učnih procesov na (malone izključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim številom študijskih linij in administrativna centralizacija na univerzah. Procesa si formalno nasprotujeta, a dejansko povzročata enake učinke. Administrativna univerzitetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske procese na članicah, kjer so nekdaj lahko potekali. Drobljenje učnih procesov z množico zasebnih zavodov pa zagotavlja, da na novih ustanovah ni institucionalnih možnosti za akademski proces.

Državni posegi v visoko šolstvo se ujemajo s samodejnimi procesi: krepijo administrativno centralizacijo na zavodih in pospešujejo drobljenje učnih procesov. Predlog nacionalnega programa visokega šolstva vpeljuje korporativno upravljanje na visokošolske zavode (se pravi, še večjo centralizacijo, še hujšo avtoritarnost, še bolj togo hierarhijo) in daje zavodom pristojnosti, ki jih doslej niso imeli. Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je lani dvakrat zavrnil predlog pisca tega besedila, da bi med merila za akreditacijo zavodov vnesli zahtevo, da zavodi ustvarjajo »akademsko okolje«, se pravi, da ponujajo institucionalno oporo akademskim procesom. Ivan Leban je v Delu (29. 1. 2011) opozoril, da procesi birokratizacije potekajo po vsej Evropi. Tako država na članicah javnih univerz uničuje akademske procese, drugod pa onemogoča, da bi se sploh pojavili.

Samodejni institucionalni procesi, ki izhajajo iz arhaičnosti univerzitetne ustanove, se v učinkih ujemajo z državnimi posegi, izhajajočimi iz strategije sodobnih vladajočih razredov. Univerzitetna vodstva – ali, natančneje, univerzitetni menedžment – se v glavnem prepuščajo samodejni institucionalni logiki. A tudi politični razred se prepušča samodejni logiki kapitalističnega sistema.

Periferni vladajoči razredi neposredno skrbijo za dvoje: da v svojo jurisdikcijo privabijo kapital in ga v njej obdržijo; da si zagotovijo rentniške položaje, s katerih si lahko prisvajajo delež od presežne vrednosti, ki odteka v svetovna središča. Strategija sodobnega perifernega gospostva si zato prizadeva, da bi visoko šolstvo vpregla v koristnost za kapital in v reprodukcijo kapitalističnih razmerij. Teorija, njeno prakticiranje in njeno prenašanje so s stališča vladajočih razredov zgolj kolateralne žrtve. Tihi izgon teorije je s stališča vladajočih še toliko bolj dobrodošel, ker pomaga k reprodukciji kapitalističnih razmerij in v njihovem okviru k ohranjanju podrejenega položaja periferne države v svetovnem sistemu: oboje je pogoj za njihovo razredno vladavino.

Na drugi strani gospostvo univerzitetnih »mandarinov«, neenakosti in izkoriščanje na univerzah temeljijo na statusnih hierarhijah. Legitimacijo za hierarhije in izkoriščanje si univerza izposoja pri vladajoči ideologiji. Hkrati vladajoča ideologija integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične države. S to splošno ugotovitvijo lahko pojasnimo uničevalske novotarije, ki jih univerzitetni menedžment vsiljuje proti avtonomni logiki znanstvenih praks: neokolonialna merila za izvolitev v naziv; izganjanje teorije; izganjanje kakovostnih lokalnih znanstvenih tradicij, ki so bile nekdaj mednarodnega pomena; množično uvajanje prekarnih delovnih razmerij; surovo izkoriščanje asistentk, asistentov, lektoric, lektorjev, zunanjih sodelavk in sodelavcev.

Kaj po univerzi?

Če bodo ti procesi še potekali, kmalu ne bo več univerz, temveč bodo le še povečini zasebne specializirane šole, podrejene gospostvu kapitala, ki je na obrobju, kamor polzimo, še zlasti kruto. Še bomo prakticirali tisto teorijo, za katero ni treba veliko denarja, a na obrobjih, kakor zdaj na Delavsko-punkerski univerzi na Metelkovi. Ostalo bo tišina.