Med referendumi

Kadar kriza zareže v osebni proračun državljana, je njegov logični odziv ta, da racionalizira stroške. V ZDA gospodarstvo tudi v krizi temelji na spodbujanju potrošnje. Na začetku letošnjega leta pa tam beležijo zmanjšan obseg zasebne potrošnje, čeprav so osebni prihodki poskočili za en odstotek. Kako so v ZDA dosegli najvišjo (tisoč dolarjev na leto) rast prihodkov po maju 2009?

Analitiki so to pripisali znižanju prispevkov za socialno varnost. Če izpeljemo: Amerika v krizah po tradiciji živi nevarneje, toda ljudje so kljub temu previdni. V Sloveniji je tradicija drugačna. V krizah se potreba po socialni varnosti navadno poveča, tudi če se proračunski prihodki, ki jo omogočajo, zmanjšujejo. Toda slovenska družba iz finančnih razlogov nima nobene druge možnosti, kakor to, da se spremeni.

Verjetno je ob tej ugotovitvi smiselno videti tudi problem referendumov. V zadnji anketi Dela so se glede teh ljudje gotovo opredelili za racionalizacijo in podpirajo idejo o enem referendumskem dnevu na leto. Hkrati niso naklonjeni ideji, da bi se višal prag za kvalificirano odločanje udeležencev. Po eni strani so torej za to, da se referendumski stroški nižajo, po drugi pa, nasprotno, niso za to, da se omeji možnost manipulacije z referendumi, na katere se odziva le manjšina upravičencev, stroški zanje pa znašajo milijone proračunskih evrov.

Podobno protislovje najdemo pri vprašanju malega (tudi študentskega) dela. Po eni strani se zaradi plačilne nediscipline in dela na črno pojavlja kriza podjetništva, ki pomeni najresnejšo nevarnost za državne finance. Po drugi strani so ljudje glede na anketo Dela proti zakonu o malem delu, ki bi zamejil ekstremne kapitalske interese študentskih servisov. Prav tako so (upravičeno) tudi proti pretiranim omejevalnim ukrepom pri, na primer, gradnji lastnih hiš in podobnem »popoldanskemu« delu.

Zadnje protislovje gre konceptu socialne varnosti, h kateri kaže pripisati tudi pokojninsko ter zdravstveno reformo; prva bo najbrž kmalu tudi predmet referendumskega odločanja. Aprila 2010 so se ljudje v anketi Dela v več kot 75 odstotkih izrekli, da sta potrebni tako pokojninska kot zdravstvena reforma, hkrati pa je ista anketa pokazala, da ljudje zelo natančno preračunavajo najoptimalnejše pogoje za lastno upokojitev. Že januarja letos, ko je zadeva postala konkretna, je v podobni anketi Dela več kot polovica vprašanih izjavila, da pokojninske reforme ne podpira, pri čemer velja pripomniti, da je vodja pisarne OECD Rafal Kierzenkowski pokojninski sistem 18. februarja označil za »velikodušnega« in, kot je bilo razumeti, pozval k bolj radikalni reformi od predlagane.

Vprašanje, ki sledi iz niza protislovij, torej je, kako v smislu (evropske) ideje trajnostnega razvoja tako kratkoročno kot dolgoročno finančno rešiti Slovenijo. Je mogoče živeti varneje, da bi se izognili nevarnosti? Je smiselno živeti nevarno, da bi si zagotovili varnost? Na poseben način se je dilema pokazala med obiskom gospodarske ministrice Radićeve ta teden v Bruslju, ko je spregovorila o TEŠ6. Gradnja tega projekta, je dejala, ni ekonomsko učinkovita, ima pa močno socialno komponento.

Toda z 1,2 milijarde evrov bi bilo mogoče zagotoviti precej kakovostnejša in bolj dolgoročna delovna mesta. A tudi ta projekt bo menda predmet referenduma, ki skupaj z drugimi odgovornost odločanja prenaša na ljudi in njihov občutek za socialno varno prihodnost na eni ter finančno vzdržnost na drugi strani.