Med tranzicijo in diktaturo proletariata

Citiral je nekdanjega ameriškega veleposlanika v EU, Jamesa Dobbinsa: »V zadnjih 20 letih smo se naučili, da ni težko vreči spornih vlad. Teže jih je zamenjati z nečim dobrim. ZDA se nočejo zaplesti v tranzicijo …« Pot od padca berlinskega zidu do skorajšnjega Gadafijevega padca v Libiji je tlakovana z iluzijo kapitalizma, da je s kopičenjem dobrin mogoče zagotoviti zadovoljstvo in blaginjo širokih množic. Arabska revolucija v geografskih koordinatah afriškega polmeseca se po pomladi srednjeevropskih narodov okrog leta 1990 kaže kot drugi najpomembnejši dogodek od preureditve sveta, ki ga je prinesel konec druge svetovne vojne. Toda zdi se, da se čas vrti mnogo hitreje, kakor se celijo rane, ki so jih zadali travmatični dogodki revolucij in velikih družbenih premikov. To v psihologiji ljudi dokazujejo množična grobišča ljudi po vsem svetu, od Kitajske do Slovenije, od Manhattna do Sudana. Znašli smo se v verigi krvavih tranzicij, a trupla ljudi, ki ostajajo za njimi, opozarjajo na humanistični manko, ki je nastal. Pri nas ga med drugimi nakazuje Huda jama.

Težka pot do soglasja

Po dveh letih od odkritja velja, da več kakor tri tisoč pomorjenih v Hudi jami večinoma še vedno ostaja neidentificiranih, da ostanki ljudi še vedno niso dostojno pokopani in označeni. Kot je za STA povedal vodja sektorja za vojna grobišča na ministrstvu za delo Marko Štrovs, bo ne glede na to od vseh prikritih grobišč prav grobišče v rovu Barbara še najbolj urejeno. Zatikalo naj bi se tudi pri simbolnih dejanjih. Po besedah predsednika dr. Jožeta Trontlja si je Akademija (na predlog komisije za človekove pravice pri SAZU) dve leti prizadevala sprejeti izjavo o povojnih kršitvah človekovih pravic, vendar ji v tem času ni uspelo pridobiti potrebnega soglasja članov. Soglasja seveda niso dosegli niti v politiki, čeprav vsi načelno poudarjajo nesprejemljivost tega, kar se je zgodilo v tem in vseh drugih, bodisi odkritih bodisi neodkritih povojnih grobiščih. Prav to dokazuje, da mrtvi v Sloveniji še vedno živijo, govorijo in v družbeni (pod)zavesti igrajo aktivno vlogo. Nedostojni dolgoletni očitek o »preštevanju kosti« je postal podlaga za tranzicijsko tehtanje političnega mesa in zaračunavanje obresti na računu ideoloških strasti. V globoki krizi bi se utegnilo izkazati, da je imel dr. Tine Hribar prav in bi bila sprava in pomiritev z mrtvimi najboljša investicija v prihodnost Slovenije. Za to obstaja tudi teoretični dokaz. Kaj takega bi bilo mogoče le pod pogojem, da se levica in desnica zedinita na točki temeljnega dostojanstva življenja, to pa bi zaradi moralne zmage racionalnega načela pomenilo konec zloglasne tranzicije, ki se v Sloveniji javlja predvsem kot nadaljevanje zloglasne revolucije.

Ta ima, podobno kakor vse revolucije – od francoske leta 1789 do arabskih leta 2011 –, svojo podlago v sistemskih krivicah, ki so se dogajale ljudem. V Sloveniji bi lahko videli štiri »meščanske« mejnike: leta 1848 v pomladi narodov in Zedinjeni Sloveniji, leta 1918 v razpadu Avstro-Ogrske, leta 1945 v propadu Hitlerja in revoluciji ter leta 1990 v slovenski pomladi in samostojni državi leta 1991. Druga svetovna vojna je nasilno presekala sicer neuspešen proces modernizacije slovenske družbe, ki je šla vštric z industrializacijo. Predmodernim vzorcem je na škodo vladavine prava in z argumenti socializma (sklicujoč se na krivice kapitala proti delavcem in kmetom) podaljšala življenje za vsaj trideset let. Toda zdi se, da to ni bilo najusodneje in je, skladno z ugotovitvami Tineta Hribarja, povprečnega Slovenca nehote najbolj zaznamoval zločin. Najprej grozljiva in krvava izkušnja dolgoletnega italijanskega fašizma na Primorskem, potem Hitlerjev genocid, streljanje talcev, mučenje oporečnikov. Ko so komunisti med vojno in po njej storili svoj zločin, ideološki genocid, so si roke prali v krvi Slovencev, ki sta jo prelila Hitler in Mussolini. Na sociološkem vzorcu male Slovenije je preteklo preveč krvi, da se to ne bi poznalo na kolektivni psihologiji naroda. Nerešene, nepopravljene krivice in neozdravljene poškodbe človečnosti imajo tudi v psihologiji človeka, družinsko celo v nizu več generacij, razdiralne posledice.

Na drugi strani mize

Ne pozabimo, temeljna politična ločnica med ljudmi in strankami po letu 1990 – temu se je reklo zgodnja politična tranzicija – je šla po osi levo-desno. Levo od sredine stranke, ki so imele do socializma (s komunističnim poreklom) toleranten odnos, desno od sredine »antikomunistične« stranke, bodisi staroliberalnega porekla bodisi konservativne s tiho nadjazovsko predpostavko Katoliške cerkve in predvojne SLS. Dvajsetletna tranzicija – to je danes mogoče trditi z gotovostjo – je bila namenjena pretapljanju ideologije v kapital, proces pa se je imenoval privatizacija, ki jo je Drago Jančar nekoč poimenoval prihvatizacija. Čas je pokazal, da v divjem lastninskem pohlepu med levico in desnico ni bilo nikakršne razlike, na izpitu je grdo padla tudi Katoliška cerkev, ki je vedno dokazovala in končno ne dokazala, da je bila v zgodovini največji varuh narodnih interesov. Vmes se je v imenu svetlih ciljev tranzicije dogajalo tisto, kar v zgodovini pomeni temelj zločina, netenje strasti.

Nič drugače, le da z večjo mero krvi, se je dogajalo okrog druge svetovne vojne in komunistične revolucije. »Med kapitalistično in komunistično družbo je razdobje, v katerem se prva revolucionarno preobraža v drugo. Temu ustreza tudi politično prehodno obdobje, katerega država ne more biti nič drugega kakor revolucionarna diktatura proletariata,« je na ravni teorije zapisal Karl Marx v spisu Obrobne pripombe k programu nemške delavske stranke, menda leta 1891. Praktične aplikacije so šle dlje in globlje. Zglede najdemo v Kratki zgodovini vsezvezne komunistične partije boljševikov, predvsem v delu, ki govori o likvidaciji ostankov buharinovsko-trockističnih špijonov, škodljivcev in izdajalcev domovine. To je pravi leksikon nizkih strasti. Govori o »izvržkih buharinovsko-trockistične tolpe«, označi jih za »odpadke človeškega rodu«, označuje jih za »izvržke«, za »belogvardejske pigmejce«, za »belogvardejski mrčes«, »lakaje fašistov«, za »izrodke«, ki jih je sovjetsko ljudstvo obsodilo na smrt.

Natančno taki so bili obkladki žrtev v Hudi jami. Bili so »belogvardejski mrčes«, bili so režimski lakaji in kapitalistični agenti. Za to se je prelilo veliko krvi, umirali so starši, ki so za seboj pustili otroke, današnje državljane Slovenije, zapiralo se je ljudi in diskvalificiralo cele družine. Slovenija je v samostojno državo in novo politično realnost vstopila s travmo, ki še danes v veliki meri ne dopušča politične sproščenosti in zlasti na ravni opozicije nezavedno zapoveduje strast, tesnobo in besednjak, katerega žrtev so bili ironično ljudje neposredno po vojni. Nepredelane krivice iz preteklosti se kažejo kakor temelj invalidne demokracije, toda gospodarska kriza je povzročila, da so se načrti za politično in kapitalsko prihodnost izjalovili tudi levici. Žogica travmatične diskvalifikacije se je odbila čez mrežico na drugo stran te dialektične mize.

Ven iz kroga zla

Racionalizirati državo (vladavina prava), predvsem pa politiko je, kot sledi iz zapuščine slovenskih ideologij, ena njenih najpomembnejših nalog. Slovenija si ne more privoščiti dolgega repa zločina, ki v aktualnih družbenih razmerjih pri mnogih ljudeh povzroča zagrenjenost, maščevalnost, napadalnost in občutek odrinjenosti. Vse to so generatorji strasti, ki vzpodbujajo avtoritarne in ekscentrične politike k sklepanju kroga totalitarnega zla. Vedno se najdejo politični menedžerji, ki hočejo travmatične energije zla kanalizirati v svojo korist in živijo od manipuliranja s krivicami iz revolucionarnih prelomov.

Gre za staro Hobbesovo utemeljitev moderne države, ki mora z racionalnimi mehanizmi zamejiti človeka, ki drugemu človeku želi biti volk. Obstaja pa tudi počlovečujoča dimenzija človeka, ki jo je dr. Tine Hribar imenoval posvečenost mrtvih. Zdi se, da je po dvajsetih letih samostojne države in po dveh letih od razkritja Hude jame, pa tudi zaradi čistilnih lastnosti gospodarske krize bolj jasno, da ima ta temeljni civilizacijski moment mnogo več opraviti s prihodnostjo Slovenije, kot si je bila ta doslej pripravljena priznati. Temeljna vrlina vladavine prava in osnove humanizma je namreč v tem, da se racionalno prizna meje, ki se jih ne sme prestopiti. Ali kot je dejal predsednik SAZU dr. Trontelj, državi in družbi ne more biti dovoljeno poravnavati računov z maščevanjem namesto s kaznijo. Kaj taka drža pomeni na ravni političnega vsakdana, ki ga izkušamo v vsej neprijetnosti, si ni težko predstavljati. Po koncu diktature proletariata bi bilo lahko tudi konec mučne in naporne tranzicije.