Med znanci

Morda nam ostane le prižgana bakla, s katero je filozof Diogenes pri belem dnevu tekal po mestu in iskal poštenega človeka.

Objavljeno
28. september 2013 21.07
jer janša
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Francis Underwood je glavni lik ameriške politične nadaljevanke House of Cards. Igra ga odlični Kevin Spacey. Underwood je demokratski politik, ki je za svojo kariero pripravljen storiti vse. Prav vse. In maščuje se vsem, ki ga želijo na njegovi poti do vrha onemogočiti. Je kot šahovski velemojster, njegova dejanja so tako dobro premišljena za nekaj potez vnaprej, da gledalec šele v zadnjih delih nadaljevanke razume, za kako krut, zloben in hkrati spreten um gre.

Underwood se boji le ene stvari, ki čez noč lahko pokoplje njegovo politično kariero: javnega mnenja. Čeprav spretno manipulira z mediji in mladimi novinarkami, se zaveda, da ga objavljena oziroma razkrita resnica o njegovih dejanjih lahko za vedno uniči.

Pri nas takšne nadaljevanke ne bi mogli posneti, saj javno mnenje tukaj ne šteje veliko. Pravzaprav nič.

Našim »underwoodom« se ni treba ničesar bati. Številne politike, podjetnike, gospodarstvenike, odvetnike oziroma vse pri koritu, javno mnenje ne zanima kaj dosti. Saj četudi javnost izve za njihove goljufije, kriminalna dejanja, hiše zgrajene na črno, manipulacije, je morda njihov ugled za zelo kratek trenutek celo omajan, njihova kariera pa se kljub razkritju nadaljuje in še naprej cveti. Njihova tovarišija še naprej sodeluje z njimi, saj ima od tega koristi, etika in morala sta pozabljeni besedi, spomin je kratek. Mediji kmalu najdejo novo kratkotrajno zgodbo. Javnost vse skupaj počasi pozabi in odhiti v nakupovalne centre.

Spomnimo se samo na to, kako arogantno je bilo izvedeno politično imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper; enotno so ji nasprotovali javnost, politiki in stroka. Padle so celo delnice podjetja. A vendar se je zgodilo natančno tako, kot so si zamislili on in njegovi botri oziroma akterji, ki so v tej državi očitno močnejši in vplivnejši od vseh, ki so imenovanju nasprotovali. Člani Pozitivne Slovenije so se malo pritoževali in potem utihnili, predsednik uprave Soda Tomaž Kuntarič prav tako. Možje brez lastnega mnenja in Musil bi dejal tudi brez posebnosti. Vredni svojih funkcij in pozicij?

Ali se je po tem, ko je Mladina razkrila, da je podjetje Francija Zavrla, prvega človeka Pristopa, Rajku Janši, bratu Janeza Janše, plačalo 1,15 milijona evrov kupnine za podjetje, ki je bilo vredno nekaj evrov, ugled Pristopa in njegovega šefa kaj zatresel? Je propadel kakšen posel?

Kaj pa se je zgodilo z etično držo Boruta Šukljeta, nekdanjega ministra za kulturo, nekdanjega notranjega ministra ter zdaj mednarodnega svetovalca, ki velja tudi za vplivnega intelektualca, ko je Dnevnik objavili, da je menda slamnati lastnik, ki je pomagal izčrpavati Helios. Še na začetku meseca se je Borut Šuklje na predavanju na Strateškem forumu na Bledu spraševal: »Zakaj je v tej državi, tudi v primerjavi s sosednjimi državami, popoln razvojni zastoj?« Ja, zakaj le? O tem, da takšne goljufije razkrivajo delovanje celotne države, je prav na primeru Šukljeta, s katerim sta stara znanca, v svoji kolumni za Siol, z naslovom Dragi Borut opisal Alojz Ihan. Takšna javna pisma znancem so zelo redek pojav.

Tudi oblikovalcev javnega mnenja je vse manj, mnogi so se popolnoma podredili politiki, postali politični svetovalci, del neke strankarske linije, ki ji morajo zvesto slediti ne da bi razmišljali s svojo glavo, kar je pravzaprav to, kar označuje intelektualca. Druge zanimajo le še njihove akademske kariere in nimajo več veliko stikov z realno družbo. Glavna značilnost oblikovalca javnega menja je predvsem to, da je neodvisen, kajti, le tako lahko iskreno piše in govori o etiki in morali. Sicer le izpolnjuje svoje strankarske naloge ali je tiho zaradi različnih priboljškov in uslug, ki jih je prejel.

Paradoksalno je, da javnost nič več ne šteje prav v času, ko za pohlep in napake politikov, bankirjev in gospodarstvenikov plačujemo prav mi, davkoplačevalci, javnost. Mi, ki nismo pomembni. Zato tudi javno dobro ni več pomembno.

V svoji večkrat nagrajeni knjigi The Return of the Public, Dan Hind pravi, da takrat, ko državljani v svojih rokah nimajo več moči, ko niso več javnost, ko ne odločajo več skupaj o tem, kaj so javni interesi, tudi svobodni niso več.

Kako torej obnoviti moč javnega mnenja? Z dobrim raziskovalnim novinarstvom? Pogumnejšimi intelektualci? Z družbo, v kateri več štejejo pogum, sposobnost in poštenost kot hinavščina in prilizovanje? Kako narediti, da bodo stvari, kot so etika, čast, ugled, pomembne za politično ali poslovno sodelovanje? Utopija?

Morda pa nam ostane le prižgana bakla, s katero je grški filozof Diogenes pri belem dnevu tekal po mestu in iskal poštenega človeka.