Medij pod ultimativno obtožbo

Slovensko novinarstvo je na primeru »ponaredkov iz Velikovca« pokazalo, da po kriteriju dejstev in samo dejstev v imenu javnosti zna izdati račun in zahtevati, da se ga plača.

Objavljeno
26. februar 2011 19.04
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
SDS se je v sredo opravičila bralcem spletne strani, ker je bil na njej objavljen ponarejeni dokument. Ni se hotela opravičiti predsedniku države, ki ga je ponaredek obtožil laži, toda opravičila se je bralcem, ki so ga brali. Ne glede na vsebinsko »delnost« opravičila in ne glede na motive ga je treba vzeti dobesedno tako, kot je zapisano, in ga spoštovati. Kadar nekdo prizna napako in se opraviči, pokaže občutljivost za resnico, to pa je standard, ki se ga med civiliziranimi ljudmi razume kot temeljnega. Istega dne se je SDS opravičila tudi novinarski ekipi Kanala A: »Naše opravičilo je torej namenjeno tudi vam in vaši novinarski ekipi, ki bi lahko bili ob prebiranju vsebin naše spletne strani nehote zavedeni.« Tudi to je bila lepa gesta. Tako se je na dogodke odzvala stranka SDS, pojdimo k njenemu predsedniku.

Njegovo še veljavno in nepreklicano stališče je drugačno. Dan pred opravičilom SDS je v dolgem sporočilu (Strah pred resnico) ponovil, da na spletni strani objavljeni arhivski dokumenti dokazujejo, da predsednik dr. Danilo Türk o svoji obveščenosti ni govoril resnice. Režimski mediji, je zapisal, so nato najprej razširjali tezo, da že sami dokumenti ne dokazujejo predsednikovega laganja, potem pa so »režimski medijski lakaji naenkrat začeli trditi, da so objavljeni dokumenti ponarejeni«. Takšno bedasto sprevračanje, je dodal, si lahko privošči samo medij, ki »ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu«. To, gospod Janša, pa so zelo zelo hude in smele trditve. Pravzaprav gre za diskvalifikacijo v najbolj radikalni obliki. Od kod gospodu moč, da si jo lahko privošči čisto brez sramu?

Kam vodijo sledi

Dogajanje ima torej dve ravni. Ena je politična, druga je medijska. Njun skupni imenovalec in presečišče je diskvalifikacija. Prikličimo si v spomin medijsko doktrino SDS, ki jo je šestnajstega februarja na primeru madžarskega medijskega zakona v evropskem parlamentu zastopal njen evropski poslanec Milan Zver. Po njej mediji pripadajo politiki in ne civilni družbi. V vseh tranzicijskih državah, je zatrdil, je bil medijski prostor v lastniškem, pa tudi v smislu politične naklonjenosti zelo asimetričen, neuravnotežen. Obvladovala ga je levica. Zato bi ga bilo treba politično uravnotežiti. Iz tega sledi, da bi bilo treba staro (komunistično) prakso partijskega monopola nad mediji »uravnotežiti« z novo desno prakso monopola nad mediji. Kaj to pomeni za slovensko medijsko prihodnost, si velja ogledati v nedavni preteklosti, v štiriletnem vladnem mandatu (2004–2008). Govorimo o političnem posegu v nacionalne medije, ki smo se mu mnogi kategorično uprli. Pobudnik takega »uravnoteženja« je bil premier in predsednik SDS. Načrt ni bil uspešen in sledilo je hudo maščevanje: temeljita, razsežna in sistematična diskvalifikacija.

Na tej točki se politične interpretacije začnejo močno razlikovati od strokovnih. Janša je šel po argumente v Egipt in Libijo: »Možnosti internetnih komunikacij in socialnih omrežij pa tako kot v arabskem svetu tudi pri nas omejuje moč režimskih medijskih monopolov.« Vprašanje, ki sledi, gre torej takole: Ali je Janša v medijski Sloveniji na strani ljudstva proti medijskemu monopolu političnih tiranov ali je politični tiran, ki se mu je medijsko ljudstvo postavilo po robu?

Po sledeh diskvalifikacije so novinarji v zvezi z Janšo in SDS že opravili svoj posel na primeru cvetobera »uravnoteženega« medijskega omrežja, ki je svoj vrhunec doseglo 2008 v predvolilnih brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres. Začelo se je že leta 2004 na nacionalni televiziji, kjer so prva komentatorska mesta zasedli pisci in »mnenjski voditelji«, ki se niti v političnih stališčih niti v diskvalifikaciji praviloma niso razlikovali od mnenjskih smernic SDS ali Janše. Isti pisci so se pojavljali v tednikih Demokracija in Reporter, ki sta v očitni zvezi in soodvisnosti s SDS. Uradna parlamentarna preiskava je »zaprla« tudi finančno konstrukcijo, ki je za javnost šokantna, saj so v medijske projekte za diskvalifikacijo vpleteni tudi Katoliška cerkev, državne institucije, podjetje Mediapolis in podobna. V zvezi s tem se je pojavil sum, da obstaja možnost finančne povezave z nezakonitimi provizijami od posla s Patrio. Izkazalo se je tudi, da je podjetje Mediapolis, vodilni zakupnik medijskega prostora pod Janševo vlado, brezplačnike bogato oskrbovalo z državnimi oglasi, torej z državnim denarjem, hkrati pa SDS leta 2008 za potrebe volilne kampanje posodilo najmanj 120.000 evrov. Tako je bilo dokazano dvoje: da med brezplačniki, ki so strokovno gledano dosegli absolutno dno slovenskega novinarstva, in SDS obstaja povezava, in drugo, da je utemeljeno mogoče sumiti, da je Janša v Sloveniji s pozicije moči in za denar davkoplačevalcev kot politik poskušal vzpostaviti medijski sistem, ki bi z metodami prejšnjega režima »uravnotežil« tistega iz prejšnjega režima.

Iz rdečega v rumeno

Naša teza je, da je Janša prav s primerom medijev pokazal, kako zelo je človek prejšnjega režima. K temu nas ne navaja politična ideologija niti drsenje po osi levo-desno. To dokazuje diskvalifikacija, ki je medijski prostor onečedila do skrajne kritične mere. Na parlamentarni komisiji se je pojavil sum, da so uredniki medijev, ki diskvalificirajo – omenjen je bil urednik Reporterja Silvester Šurla – pod psevdonimom pisali tudi za sporna brezplačnika. Toda pustimo imena, so predmet nadaljnje preiskave. Na našem preizkusu je na primeru diskvalifikacije še vedno Janševa teza o režimskih medijskih lakajih. Seveda gre za ključno vprašanje, kaj v tem primeru naznačuje pojem režima oziroma kaj ta sploh pomeni. Je rdeče barve? Na podlagi povedanega je mogoče sumiti, da je njegova barva lahko tudi rumena in da obe barvi nista daleč od predsednika SDS.

Oglejmo si to na primeru spletnega portala za diskvalifikacijo Pozareport.si, ki ves čas svojega obstoja podpira ali diskvalificira domala iste ljudi in na enak način, kakor so to počeli sporni brezplačniki oziroma plačljivi, a odvisni tedniki. Ne nazadnje, kot smo pokazali, se je Janša skliceval na prebojnost internetnih komunikacij v arabskem svetu in omenjeni portal je vse od nastanka več kakor podpiral Janševa vladna dejanja in najbolj vzorčno diskvalificiral ljudi, ki so se Janši zamerili. Lastnik Bojan Požar ga je registriral pod imenom podjetja Report, d. o. o. Je podobnost z imenom Reporter res le naključje? Če pogledamo v register, podjetje nima zaposlenih, a ima od ustanovitve 2007 do zadnjih podatkov krasne prihodke. Samo v letu 2007 čisti prihodki od prodaje znašajo 171.387 evrov, in vendar, brez zaposlenih, je na koncu za potrebe davkov izkazana izguba v višini 47.605 evrov. V letu, ko izidejo brezplačniki, in v volilnem letu 2008 se temu (mikro)podjetju prihodki dvignejo na kar 266.417 evrov, v naslednjem letu je čistih prihodkov od prodaje še vedno 219.748 evrov. Bojan Požar, čigar poklic je diskvalifikacija, je v treh z Janšo kooperativnih letih »obrnil« prek 650.000 evrov. Koliko novinarjev v Sloveniji se lahko pohvali s tako uspešnostjo?

Primer je ilustrativen zaradi vprašanja, ki smo si ga zastavili glede barve »režima«. Janša ni pokazal pomislekov do lastnika spletnega novinarskega portala, ki diskvalificira. Do človeka, ki je bil leta 1990 urednik političnega tednika Evropa, naslednika časopisa Komunist, ki ga je izdajal CK ZKS. Na naslovnici je imel rumeno petokrako zvezdo, ki je nadomestila rdečo. Lahko razumemo, da se je preobrazba iz rdečega v rumeno končala v naročju novega naročnika? Nemara celo, da naročnik sploh ni novi? Kako naj torej razumemo teze o režimskih lakajih?!

Tega ni mogoče dopustiti

Ljudje imajo pravico živeti svoje politično življenje tudi v svetu civilne družbe, ne na verigi politikov, posebej če imajo ti na glavi zelo veliko masla. V tej sproščenosti je pravzaprav razlika med zrelo meščansko družbo in arabskimi despotijami, ki po impulzu svetovne krize doživljajo pretrese. K predmodernim, celo stalinističnim praksam sodi teror diskvalifikacij in sejanje strahu pred njimi. Novinarji naj bi bili varuhi civilne družbe. Na to je v svoji kolumni v Dnevniku dovršeno opozoril dr. Vlado Miheljak. »Nič bat!« je zapisal, že mlada novinarka na Kanalu A je pokazala, kako agresivnega politika lahko razorožiš, če se ga ne ustrašiš. Tudi dr. Slavoj Žižek je ta teden na debati o arabskih nemirih povedal nekaj podobnega, namreč, tisti, ki nam vladajo, nam lahko vladajo samo z našim tihim privoljenjem.

Pravzaprav je slovensko novinarstvo na primeru »ponaredkov iz Velikovca« pokazalo, da po kriteriju dejstev in samo dejstev v imenu javnosti zna izdati račun in zahtevati, da se ga plača. Vsakdo naj plača svojega, ta je namreč njegov, ni ne levi in ne desni, ne režimski in ne demokratični. Kot rečeno: SDS se je za svoje dejanje opravičila, sicer v omejem obsegu, pa vendar je naredila prvi korak, ki ga je treba sprejeti kot takega. Bi zvenelo ironično, nemara celo dialektično, če bi od Janeza Janše pričakovali, da bi ji sledil, potem ko nekako velja, da ona vedno sledi njemu?