Tiskane izdaje
To sredo smo imeli javno debato o tem, kdo bo v prihodnosti služil z internetom. Za konec nas je voditelj vprašal, kako si predstavljamo medije v prihodnosti. Sam sem si privoščil sicer provokativen, a ne brezpredmeten futuristični oris, kakšno bo Delo leta 2050. Naj elaboriram.
Prvi razlog je optimistično in za moje pojme poenostavljeno prepričanje, da je dobro, da je medijev čim več, ker da to pozitivno vpliva na informiranost in posledično ozaveščenost državljanov.
Tako imenovani medijski pluralizem je dogma. Slovenska družba v nazorskem, vrednostnem smislu ni dovolj strukturirana – je kvečjemu polarizirana –, zato je cela vrsta medijev redundantnih. Smisel medijev ni v tem, da so si vsi podobni. In s tem ne mislim na nišne medije v stilu portalov za nosečnice ali občasnikov za ljubitelje curlinga. V mislih imam prav splošnoinformativne, ki veljajo za najpomembnejše.
Posledica fiktivnega, tako rekoč statističnega medijskega pluralizma pa je hipertrofija informacij – zlasti mnenj –, ki vzbuja dvojen vtis. Tisti, ki se s tem bombardiranjem strinjajo, so prepričani, da je vsa ta mnenjska godlja edina prava resnica, ki ne potrebuje protiargumentov, in da lahko le abnormalni mislijo drugače. Tisti, ki po nekem čudežu le mislijo drugače, pa imajo vtis – ki seveda ni najbolj pravilen –, da živimo v nekakšnem severnokorejskem enoumju s primesmi prosvetljeno absolutistične tržne demokracije.
Da je medijev preveč, pa je mogoče dokazati tudi z ekonomskimi kazalci. Če bi se medijski poslovneži obnašali tržno dosledno, bi verjetno polovica medijev že zdavnaj zaprla štacuno, najmanj četrtina pa v zadnjih treh letih.
In zakaj tega ne storijo oz. niso storili že prej?
To je deloma povezano s prvim razlogom: načelnost medijskega pluralizma je tisti distortion field ekonomske realnosti, ki opravičuje netržno obnašanje – da torej vztrajajo tudi tisti mediji, ki se jim ne izplača izhajati; da imajo preveč zaposlenih ali pogodbenih sodelavcev; da imajo neustrezno zaposlitveno strukturo; da nezadržno varčujejo in premalo investirajo v prave stvari, še najmanj v vsebine, znanje, koncepte in verodostojnost.
Poglavitni razlog za netržno obnašanje pa je oglaševanje. Oglaševalskih sredstev v Sloveniji že tako ali tako ni veliko, pri tem pa je problem še v tem, da se razporejajo dogovorno kot kakšni socialni transferji med ta pravimi pajdaši. Med oglaševalce in medije so se vrinili posredniki od medijskih poolov pa do raziskovalnih, kreativnih in svetovalnih podružnic vseh sort, ki parazitirajo na medijih in jih držijo v šahu s popusti, kreativno računovodskim štetjem klikov in userjev, nespremenljivo groznimi, vsiljivimi oglasi (zlasti na internetu), političnimi preferencami in globokoumnimi analizami domnevno zanimivih ali nezanimivih vsebin in monetabilnih ciljnih publik, s katerimi lahko pojasniš vsak najbolj bizaren razrez oglaševalskega kolača.
Medijski trg v Sloveniji ne deluje – deluje pa sindikalistična novinarska solidarnost. A ko bo medijem šlo enkrat res za nohte, bo tudi tega konec. Takrat bo nastopil čas velikih sprememb.
Pred dobrim letom je think tank Future Exploration Net objavil časovnico izumiranja časopisov. Po njihovih izračunaih naj bi se začela leta 2017 v ZDA in v naslednjih petih letih zajela še Veliko Britanijo, Islandijo, Kanado, Norveško, Finsko, Singapur, Avstralijo in Hong Kong.
Slovenija je sicer na zemljevidu, ni pa eksplicitno omenjena. Dali so jo v kategorijo “rest of the world”, kjer bi naj časopisi začeli izumirati po letu 2040.
Delo 2050 bo torej kar pravšnja letnica za razmislek o prihodnosti.
Sam bom takrat star 88 let in pri vsem skupaj najbrž ne bom imel veliko opraviti. Če bom še pisal kolumne, bodo že bolj poslovilne.
Skratka.
Predvidevam, da bo Delo delalo kakšnih sto vsebincev. Namenoma jim ne rečem novinarji. V današnjem smislu jih ne bo več. To seveda ne pomeni, da se časopis ne bo več držal nekaterih temeljnih predpostavk novinarskega profesionalizma, kakršne so natančnost, kompetentnost, verodostojnost, resnicoljubnost, poštenost.
Od tega bo približno polovica takih, kakršnim bi danes rekli redno zaposleni. Kakšni bodo leta 2050 delovni statusi, si ne upam napovedati.
Namesto novinarjev bo tu kakšnih trideset redaktorjev, ki bodo od jutra do večera skenirali socialna omrežja, druge medije, news feede in agencijske novice in jih prilagajali uredniški zasnovi in uporabniški izkušnji, značilni za Delo.
Prosim, upoštevajte, da se bodo sistem avtorskih pravic in pravila republiciranja v naslednjih desetletjih bistveno spremenila. Poslovni model bo podoben današnji sindikaciji. Predvsem pa bo linkanje – če se bo temu tako reklo – ne več samo dodatek, temveč pomemben del urednikovanih, kuriranih vsebin.
Naslednjih deset, petnajst zaposlenih bodo eksperti za različna področja, ki se bodo približno pokrivala z današnjimi uredniškimi resorji. Ti bodo imeli privilegiran dostop do insajderskih informacij in znanje za procesiranje le-teh. Oni bodo tisti, ki bodo napaberkovanim vsebinam dajali dodano vrednost – tako v novinarskem kot v lokalnem, socialnem smislu.
Nenazadnje pa bo tu tudi kakšnih deset vrhunskih, ekskluzivnih, najbolj branih piscev – pardon, multimedijcev! –, ki bodo sami po sebi mnenjske ali feature znamke in jih bodo sponzorirali oglaševalci. Ti bodo pa tudi edini, ki bodo dostavljali ekskluzivne vsebine v pravem pomenu besede.
Kaj bo še ostalo ekskluzivnega? Ekskluzivno bo tisto, kar bo redaktor pobral in predelal do neprepoznavnosti. Ponavljam: šlo bo za prilagajanje uredniški zasnovi in uporabniški izkušnji, značilni za Delo. Delo bo socialno ali pa ga ne bo. Imelo bo strogo določene in odmerjene ekskluzivne vsebine, vse drugo bo irelevantno. Zaposlovanja ljudi, ki v zameno za spoštovanje konkurenčne klavzule delajo samo za točno določeno blagovno znamko, ne bo več.
Ah, ja, seveda: tiskano Delo bo samo še tednik. Izhajalo bo v revialnem formatu samo ob sobotah. Prilog ne bo več. Naročnikov tiskane izdaje bo približno toliko kot danes. Internetno Delo bo imelo pol milijona uporabnikov. Dnevnika ne bo več. Prihodki bodo približno isti – vsaj iz medijske dejavnosti. Drugo polovico prihodkov pa bo Delo služilo kot tehnološka firma.
Kakšno zvezo ima to z okroglo mizo, pa še ne vemo.
