Tiskane izdaje
Dajmo enkrat za vselej opraviti s tem priljubljenim, navidez samoumevnim memom likovno ozaveščenih, a kulturno retardiranih posameznikov, da si tisti, ki fotografiramo z mobilnimi telefoni, evforično domišljamo, da smo čez noč postali umetniki.
Moj, naš odgovor je preprost in kategoričen: uporabniki Hipstamatica in Instagrama in drugih fotoaplikacij na iPhonu in drugih telefonih nismo (postali) umetniki. Tu ni debate. Edino, kar je tu relevantno, je vprašanje: zakaj gre tradicionalistom naše udejstvovanje sploh na živce? Pa pojdimo po vrsti.
Najprej naj pojasnim, da imam s tradicionalisti v mislih vse živo od umetniških fotografov in fotoreporterjev in drugih profesionalcev, polprofesionalcev in razsvetljenih amaterjev, ki uporabljajo večkilske zrcalnorefleksne aparate s polnim nahrbtnikom objektivov, pa do kunsthisterikov. S temi zadnjimi na čelu so vsi skupaj varuhi pečata, s katerim je zahodnoevropska civilizacija legitimirala in častíla to hvalevredno obrt in umetnost od prvih dagerotipij leta 1839 pa do letošnjega Kodakovega stečaja.
Skratka: tradicionaliste imam na sumu, da njihovo zgražanje nad našo skupno fotografsko strastjo izvira iz tega, da so tehnološki in kulturni trendi pripeljali do tega, da je fotografiranje postalo nekaj čisto drugega kot to, kar smo poznali skoraj dvesto let.
Vedno hitreje sledeči si mejniki so na kratko naslednji: prehod od svetlobnega zapisa na film k digitalnemu snemanju; naraščajoča cenovna in tehnična dostopnost fotografske opreme in parafernalij; miniaturizacija leč in senzorjev; integracija z mobilnimi telefoni; izpopolnjevanje softvera za obdelavo fotografij in operacijskih sistemov in različnih naprav; advent socialnih omrežij, smartfonov in ustreznih aplikacij za instantno in priročno fotošopanje.
Če sem odkrit, gre tudi meni na živce, da fotografira že vsak cepec. Ovekovečiti sebe in bližnje in bližnjo okolico je že zdavnaj preseglo razumne okvire družinskih in popotnih fotoalbumov. Pred kratkim sem recimo videl skupino odraslih, ki je postavila višavskega terierja pred nekajmetrsko plastično repliko bolhe in ga fotografirala. Pogosto videvam odraslo mladino, ki se na toboganih in gugalnicah ne le nesmrtno zabava, ampak se pri tem tudi fotografira. Jonas Žnidaršič se zgraža nad tistimi, ki na Instagramu objavljajo svoje kužke in muce.
Ampak to še ni najhuje. Ljudjem gre nasploh na otročje. Infantilizacija je po mojem nemajhen problem današnje družbe, ker velja za edino alternativo temu, da je človek zavrt, resen, grd, neopazen, star in dolgočasen - da je sploh nekdo z identiteto, za božjo voljo! Spomnimo se samo, kaj vse so popolni anonimusi pripravljeni narediti in povedati v resničnostnih šovih in pogovornih oddajah. Spomnimo se samo, kaj vse so politiki, direktorji, sindikalisti in profesorji pripravljeni narediti in povedati v svojih službah in večernih poročilih. Da vsakdo hoče biti duhovit, lep, znan, mlad, pameten in popularen, je definitivno večji problem kot to, da vsakdo fotografira, pa če se ima pri tem za še tako velikega umetnika. Da se ljudje imajo za to, kar niso, je tako ali tako epidemičen pojav. Fotografiranje je le majhen del vsesplošnega, občečloveškega ekshibicionizma, do katerega so nas prignale človekove pravice, slabi zgledi, družbena emancipacija množic, sla po uspehu, ugledu, izgledu in denarju, moda, pop, potrošništvo, povzpetništvo, tehnologije, mediji, socialna omrežja in medčloveška konkurenčnost.
A čeprav smo po malem vsi ekshibicionisti, to ne pomeni, da nekateri nimamo česa pokazati.
Z roko v roki s tem ekshibicionizmom gresta namreč tudi fenomena, ki vse to relativizirata v bolj pozitivno smer - in to sta estetizacija vsega, kar nas v vsakdanjosti obdaja, in kot navidez nepovezan fenomen še redefiniranje ali celo reinvencija zasebnosti.
Namenoma ne pravim, da se zasebnosti na internetu in drugod ljudje lahkomiselno odpovedujemo. Mnogi moroni resda opravičujejo smisel dušebrižniških kampanj o nevarnostih interneta od sharinga do shoppinga in obstoj informacijskih pooblaščencev, toda nasplošno je to logičen in predvsem obetaven civilizacijski trend.
Prepričan sem namreč, da smo sredi procesa - ali morda šele na začetku -, ki bi mu lahko rekli osebnostni, zasebnostni menedžment. Še nikoli doslej ni imel tako rekoč kdorkoli možnosti, da se javno izraža. V bistvu imamo še srečo, da je med udeleženci - kar je samo prikladnejši izraz za uporabnike - toliko normalnih. Tudi sam sem kot navdušenec in early adopter med tistimi, ki pogosto vihajo nosove nad opazno dekulturacijo izražanja in načinov razmišljanja na internetu, pomasovljenim izenačevanjem interesov in zniževanjem standardov debate.
Toda kljub temu je res, da vse to ne samo spodbuja in usmerja emancipacijo vsakega posameznika, ki ima za razliko od svojih predhodnikov bolj jasna navodila za uporabo smisla okrog sebe, temveč ga tudi bolj vpenja v družbo kot kdajkoli prej. Ker kdo neki pravi, da smo na družbenih omrežjih v resnici asocialni? I, tisti vendar, ki se družijo le tête-à-tête in nič drugače – kar pa dandanes ni dovolj ali nikar že edino zveličavno. S tem je tako kot pri praktičnih zadevah: računalnik, telefon in tablica nikakor niso surogat, pomagajo pa zagotovo – vsaj tistim pametnejšim in izkušenejšim.
In če to delamo premišljeno, potem s kombiniranim objavljanjem zasebnosti in prisvajanjem javnosti – oboje na socialnih omrežjih – realnost mediatiziramo in estetiziramo. Fotografiranje zato ni več dogovorno in kompetentno reprezentiranje realnosti, kot si jo predstavljajo poklicni, poklicani veščaki ali že kar umetniki, ki so si smeli ali mogli kupiti Canonov EOS-1D Mark IV, temveč je način individualnega gledanja množic, tako rekoč agregaten pogled posameznikov, ki kot ...
Dobro, tukaj je zadeva še dvorezna. Na eni strani imamo horde napol slepih voajerjev, ki drvijo skozi življenje s trotl-ziher aparati in dvodimenzionirajo realnost za na Facebook. Čeprav jih tradicionalisti ne sovražijo tako zelo kot nas zgornjih trideset milijonov z Instagrama, so v resnici oni tisti, ki so zapečatili usodo fotografije kot obrti in umetnosti, kakršno smo poznali in spoštovali.
Na drugi strani, skratka, pa smo domnevno samodeklarirani umetniki z iPhoni.
Kot rečeno: če odštejemo portrete kužkov in muc in tihožitja s hrano in pijačo, je smisel Instagrama kot socialnega omrežja za objavljanje fotografij v estetiziranju realnosti. Tega ne delamo načrtno, to je samo ta plemeniti ekshibicionizem, s katerim hočemo dokazati, da smo nekaj videli in vedeli, da bo dobro izpadlo, če poslikamo z določenim efektom in dodamo določeno obrobo. La vie en X-pro II. Naše fotografije ne govorijo, da so renesančni proporci za na smetišče umetnostne zgodovine; da Flamci niso znali usklajevati barvnih tonov in kadrirati; ali da so bili stari velemojstri umetniške ali reportažne fotografije v bistvu daltonisti in da se jim je med postopanjem po mestu ali fronti ali posedanjem v studiu posrečilo nekaj posnetkov, ki so kdo ve zakaj postali kultni. Ne. Naše fotografije govorijo samo to, da izven medijev obstaja še en svet, ki pa v svoji spregledanosti in nemediatiziranosti ostaja neestetski. Mi samo pridemo in poslikamo, se pravi estetiziramo in mediatiziramo okolico kot prisvojeno javno sfero in kot po ugodni ceni razprodano privatnost.
Tradicionalisti se delajo, kot da nas ni, ker so naše fotografije vsaj prežgane in premaknjene, če že ne obdelane s prepovedanimi digitalnimi substancami – pa še kvadratnega formata. Tako ali tako nas ne spustijo v mainstream tisk niti izjemoma, pri tem pa se še zgražajo, da jih bomo s svojim diletantizmom nekega dne izpodrinili. Pa sploh ne gre za to. Pri naših motivih nimajo kaj praskati, ker jih niti ne vidijo in jim nič ne pomenijo, pa tudi EOS-1D Mark IV in digitalni purizem jim tu nič ne pomagata, saj je ves ta sistem naštiman na vekovečenje kravatarjev in sindikalnih transparentov. Tako kot tudi mi nimamo kaj praskati, ko je treba v nemogočih in nepredvidenih okoliščinah narediti toliko posnetkov, da bo vsaj en dober.
Sam upam, da bo počasi le prišlo do simbioze med instantno in klasično fotografijo, če se bodo umetniki in obrtniki (ali obratno) vsak na svoji strani le zavedli prednosti in omejitev. Nedavni Facebookov prevzem Instagrama tu ni nepomemben, saj lahko dá fotosharingu in s tem temu tipu slikanja zagon, ki ga etablirani mediji pač ne bodo mogli ignorirati.
