Zgodbe z vzhoda: Mir je stvar izbire

Čeprav si voditelji velesil na vso moč prizadevajo, da bi svetovni javnosti dokazali, da liberalizem ni več bistven pogoj za karkoli, zlasti ne za gospodarsko zdravje in politično stabilnost, je leto 2017 leto, ki utegne obnoviti pomen demokracije. Francozi so v nedeljo s prepričljivo izbiro novega predsednika izboljšali razpoloženje v Evropi, v torek pa bi morali Južni Korejci umiriti strah Azije pred jedrsko vojno.

Tudi oni bodo namreč volili novega predsednika. Čeprav prejšnje napovedi kažejo, da bi moral zmagati kandidat Demokratske stranke Koreje (DPK), ki je imel v anketah pred tednom dni kar 25 odstotkov več glasov od najmočnejšega tekmeca, volivci v zadnjih dneh kolebajo med naprednim Mun Dže Inom, ki napoveduje neposredna pogajanja s Pjongjangom, in konservativnim Hong Džan Pjojem iz Stranke svobodne Koreje (LKP), ki obljublja, da bo vladal kot nekdanji vojaški diktator.

Med ameriškim, kitajskim in ruskim predsednikom je resda več podobnosti kot med novim francoskim in katerimkoli kandidatom za prihodnjega južnokorejskega voditelja države.

Donald Trump je svobodne volitve izkoristil za vselitev v Belo hišo, nato pa je zavladal državi s pravno spornimi ukazi in samovoljnimi odločitvami, kakršne bi težko uveljavil celo kitajski predsednik. Čeprav Xi Jinping ni bil izvoljen na najvišjo funkcijo, kljub vsemu ne more nikomur zagroziti z »velikim, velikim spopadom« ali oboroženim napadom, ne da bi se prej posvetoval s partijskimi sodelavci.

Tisto, kar je a priori videti podobno v Franciji in Južni Koreji, je globoka razdeljenost družbe, ki je predsedniške volitve same po sebi ne bodo mogle odpraviti. Pred Južnimi Korejci je velikanska dilema, ki morda prinaša še hujše posledice za globalno prihodnost od odločitve za ali proti Evropski uniji, na katero so v nedeljo odgovorili Francozi.

Na 42,5 milijona volivcev v Južni Koreji je velikanska odgovornost za območni in svetovni mir. Ali bo na Korejskem polotoku v bližnji prihodnosti izbruhnila druga korejska vojna, ki bi lahko tokrat podžgala globalni sod smodnika in pahnila svet v katastrofo, je odvisno od tega, ali se bo v Modro hišo vselil politik z državniško vizijo in moralno trdnostjo, ki bo sposoben ustaviti Ameriko, še preden bo Trump pritisnil na petelina, odriniti Kitajsko, ko se bo ta z vso težo postavila po robu korejski združitvi, in preprečiti Rusiji, da bi v motni vodi jedrske krize zgrabila priložnost za lastno vsiljevanje daljnovzhodnemu območju.

Tako kot v Franciji bodo tudi v Južni Koreji največje dileme o tem, kako obstati v času po volitvah. Če se je v minulih desetletjih demokracija vedno ujela v past ugotovitve, da so »vsi enaki« in da se z udeležbo na volitvah ne da skoraj ničesar spremeniti, se je zdaj od Velike Britanije, prek Francije in Nemčije, do Južne Koreje pokazalo, da prav volivci določajo ne le usodo svojih držav, temveč tudi usodo vsega sveta. Mir je stvar izbire. Tako kot vojna. In to svetu ponuja upanje. Ali grozi z uničenjem.