Dom in svet: Mlada moška energija

V političnem prostoru je opaziti mlado, svežo moč: v Elizej je vstopil novi predsednik Emmanuel Macron, v Avstriji je minister Sebastian Kurz postal novi vodja ljudske stranke, zrušil je vlado, nemara bo prihodnji kancler. Premiera Justina Trudeauja od začetka opisujejo kot kanadskega JFK. Ne samo zaradi videza, Kennedy je bil v ZDA drugi najmlajši predsednik, zdajšnji liberalni politik, najstarejši sin Pierra Trudeauja z začetka osemdesetih, je leta 2015 postal drugi najmlajši premier Kanade. Morda bi po starosti in videzu spadal zraven tudi grški ministrski predsednik Aleksis Cipras, toda od časov, ko je triumfalno stopil na oder ob zvokih Rock El Casbah, je zbledelo vse; Janis Varufakis se je umaknil, Cipras je pomagal Grčijo ujeti v začarani krog dolga. Medtem ko se mora predsednik Pete republike šele dokazati v politični praksi, prezgodaj je reči, ime česa je Macron, pa je o sveži energiji Kurza in Trudeauja že mogoče kaj povedati.

Tridesetletni šef avstrijske diplomacije Sebastian Kurz, najmlajši od vseh, je zvezda, ki je te dni zasenčila dunajsko vlado. Zrušil je koalicijo socialdemokratskega kanclerja Christiana Kerna, terja predčasne volitve, hoče zavzeti teren nacionalistov. To je še eno krhko ravnotežje v Evropi, ki ga maje nepričakovana kriza. Nove volitve spet odpirajo občutljivo poglavje, decembra je Norbert Hofer v tekmi za predsednika dobil skoraj polovico glasov.

Kurz, ki je tlakoval pot novim volitvam, najbrž oktobra, stavi na osebno popularnost, njegovi rejtingi presegajo 70 odstotkov, hoče se zavihteti na kanclerski položaj. Vzpon najbolj priljubljenega politika v Avstriji je pričakovan, ljudska stranka vidi priložnost za revitalizacijo. Spopad na obzorju ne bo med tradicionalnimi strankami, temveč s skrajno desnico. Svobodnjaki Heinz-Christiana Stracheja so visoko na javnomnenjskih lestvicah, stranka je sorodna FN v Franciji. Mladi Kurz ne pomišlja, velja za vzhajajoče ime konservativcev, ene od dveh vélikih strank, ki sta desetletja obvladovali avstrijsko politiko. Od leta 2013 je zunanji minister, njegova ideologija je zapiranje evropskih meja, trda pravila za begunce, učinkovit nadzor. Zdaj upa na glasove nacionalistov, hoče pridobiti nazaj teren, možna koalicija ÖVP in FPÖ zanj ni anatema.

In niti Trudeau ni zlati deček, kot so ga opisovali, čeprav brezhibno obvlada politiko vključevanja: sočuten je do sirskih beguncev, udeležuje se parad ponosa, njegov kabinet je etnično raznovrsten in vlada »feministična«. Je predvsem veliki politični komunikator, kot je spet pokazal te dni, ko je v urad pripeljal triletnega sinka. Ljubljenec interneta je znova poučil svetovne voditelje, kako se dela publiciteta; delo predsednika vlade se nikdar ne ustavi, vedno je čas za igranje skrivalnic, fotografije z ljubkim Hadrienom so obnorele družabna omrežja. Človek skorajda pozabi, da Trudeau podpira gradnjo novih naftovodov, ki bi Kanadi omogočili povečanje proizvodnje nafte iz peska, okoljevarstveniki jo imajo za eno največjih podnebnih katastrof. Okoljska politika vlade v Ottawi je sramotna.

To je mlada moška energija, o kateri je za Sobotno prilogo pred časom govorila evroposlanka Angelika Mlinar.