Modrost dolgoročnosti

Kadar se ljudje pogovarjajo o problemih, je v vsakdanjem življenju često slišati modrost, da se ti v daljšem obdobju vsi poravnajo. Res je, ničesar ni mogoče storiti, ne da bi to imelo takšne ali drugačne posledice. Prevedeno v sodni jezik bi modrost šla nekako takole: Sodni mlini meljejo počasi, a zanesljivo. Tako vsaj želimo verjeti v državi, ki se ima za pravno. Na prvi pogled je ponedeljkova novica delovala kakor hladen tuš. Sodišče je sprejelo argumente obrambe zoper obtožnico proti Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju. Tožilstvo je Šrotu zaradi oškodovanja Pivovarne Laško očitalo zlorabo položaja, tudi ponarejanje in uničenje poslovnih listin, Bavčarju v vlogi predsednika uprave Istrabenza pa pranje denarja. Po mnenju obravnavanih akterjev in obrambe je bila obtožba vložena pod medijskim pritiskom, tožilstvo pa je pri tem dokaze »nametalo kar počez«.

Že na drugi pogled je bilo tudi laični javnosti hitro jasno, da zadeva ni tako preprosta in za tožilstvo še zdaleč ne izgubljena. Ljubljansko okrožno sodišče je sledilo zgolj ugovorom proti t. i. neposredni obtožnici. Vložen bo torej predlog za uvedbo preiskave in po zaslišanju osumljencev bo sodišče odločilo, ali bo uvedlo preiskavo. Zelo neutemeljeno je v resnici misliti, da bo sodišče preiskavo zavrnilo. Za ukrepanjem skupine tožilcev namreč stoji zgodba iz leta 2007, ki jo vsi v medijskih zapisih poznamo kot tajkunsko, in v javnosti bržkone ni nikogar, ki bi jo imel za čisto in pošteno. Gre takole: preprodan je bil 7,3-odstotni deleža Istrabenza. Pivovarna Laško ga je za 23 milijonov evrov naprej prodala hčerinski družbi Plinfin. Potem je celotno družbo za 7500 evrov prodala Sportini, ta pa naprej za 49,2 milijona Microtrustu, ki je paket prodal Pom-investu za 49,2 milijona evrov. Nastala je sporna razlika 24,3 milijona evrov, ki je obravnavana s sumom o pranju denarja.

S pričakovano neodvisno preiskavo in posledično s sodnim epilogom bo problem v konkretni obliki kljub temu tako ali drugače rešen le na enem primeru in le na vrhu ledene gore, ki se imenuje slovenska družba. Modrost dolgoročnosti seže dlje in globlje od tega, kar sta leta 2007 vzorčno poskušala izpeljati Šrot in Bavčar. Na preizkusu ne bosta le avtonomnost oziroma neodvisnost tožilstva ter sodišč, ki se bodo morala sistematično spopasti z epidemijo gospodarskega in političnega kriminala. Pravzaprav gre za kronično bolezen, ki je pripeljala do tega, kar je dr. France Bučar na kulturni praznik v Šentjerneju naznačil kot okupacijo zlasti gospodarskih povzpetnikov, ki onemogočajo sleherni podvig tudi pametne politike.

S konkretnim primerom tudi ni povezan le sum o pranju denarja, temveč precej več kot to. Domnevno sporno veriženje se je zgodilo v političnem kontekstu prerazdelitve gospodarske in družbene moči, segajoče v trgovinski sistem Mercator, v nacionalne medije in širše kapitalsko omrežje. Šlo je za procese, ki se nikoli ne bi mogli odvrteti, če vsaj na začetku ne bi imeli pokritja vrha vlade in številnih paradržavnih institucij. Javnost od sodne veje oblasti pričakuje, da bo korektno in neodvisno opravila svoj posel, toda dogajanje se je spočelo in je prišlo iz politike, zato je prav, da se v ustrezni meri odgovornost vrne še v svoje izhodišče.

Tudi tu ni razlogov za obup ali resignacijo. Kdo si je leta 2007 mislil, da se bo tako kompleksna in trdna gospodarsko-politična zgradba do tal porušila v komaj treh letih? V mat položaj je dolgoročno spravila tudi vse prejšnje tajkunske posle.