Moj dežnik je lahko klump

Jabolko ne pade daleč od drevesa, zlasti če ga pravočasno odtrgaš.

15. 9. Ker nisem želel biti popolnoma izvzet iz evrokošnega Potemkinovega spektakla, sem se namenil enega od driblanj udeležiti v živo in smo, trije, preživeli verjetno najmučnejšo od devetdesetih tekem, Latvija in Belgija sta mrcvarili žogo. Ker je bilo 12 odstotkov možnosti, da dežuje, smo imeli s seboj (eno) polomljeno zložljivo zaščitno pripravo. Ki pa je nismo smeli nesti v dvorano. Kaj zdaj? Na ukaz sem jo, kot orožje, odložil na asfalt, ob vunbacačeve noge, bil štiri četrtine živčen, pa ne zaradi beneluških ali baltskih, ampak kaj če bo deževalo, nas bo dežnik čakal? Nas je, nepohojen. Deževalo pa ni.

18. 9. Niti dobro se še nisem sprijaznil, da je pred menoj nov dan, že mi zazvoni v žepu. Mati mi prebere (se)stavek za glasilo in povpraša, ali so vejice na pravem mestu. So, mati, pridna. Dobiš čebelico, ko te pridem naslednjič obiskat.

20. 9. Napočilo je, da sem moral zamenjati svoje civilno športno obuvalo. Pa me ni toliko smrad motil, superge so bile v posesti stopal vsaj 80-odstotno, nak, razpadle so mi pri živem telesu. In po morda skoraj desetletju sem si kupil nove. Ne istih, to je fizikalno in slovniško nemogoče oziroma napak, enake pač. Čeravno sem imel na izbiro tri modele. Navada je železno obuvalo.

24. 9. Ga zapazim, na pločniku, urejenega, v gvantu, pokličem po imenu, ne reagira, me pogleda, nič mu ni jasno, morda pomisli, da ga za drobiž terjam, se mu predstavim, prepoznanje, joj, koliko časa se nisva videla, trideset let, ne, kakšnih sedem manj, ga popravim. Ugotoviva, kako gre obema dobro, pristopi gospica, tudi ona ga pozdravi, tudi nje ne prepozna, dokler mu ne razloži, da sta skupaj v šolo hodila. Osnovno, srednjo? Ne vem. Kot bi mignil, je šel dvakrat za desetletja rikverc. Srečnež.

25. 9. Se zgodi, da človek s svojimi rokami in lopato zasadi drevce, pa, načeloma bolj nagnjen k umetni kulturi, na samostoječe živo bitje pozabi. Zato je tolikanj bolj blagodejno, ko ga po letu, morda štirih, opozorijo, da je (spet) obrodilo in da so živo rdeči sadovi sonca in drugih vplivnin njegovi, da jih lahko odtrga in pogoltne. In ravno to se mi je pripetilo. Dvakrat zapored istega večera.

27. 9. Malo utrujajoče je že, ko z zapovrstno drugim pretendentom na (neobstoječi) družinski prestol, ki ga zasedam, vsako jutro v avtu, ko drviva v njegove Vetrnice, žlajfava CD – Ramštajne. Je bilo prav balzamično, ko mi je dovolil preklop na Radio Študent. Pa se je kojci zapletlo, vprašaje, ali študirajoči res takšno muziko vrtijo ali je z radiem kaj narobe. In preskakuje kot kakšen cede od Ramštajnov.