Moj otrok je homo... kaj?!

Sreča, varnost in ljubezen ne pridejo v paketu skupaj s sklenitvijo zakonske zveze.

Objavljeno
18. marec 2012 09.29
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Kar nekaj let bo tega, kar je na podelitvi neke diplome (originala, ne kakšne kopije sumljivega izvora) slavnostni govorec kot opomin pred površnostjo in prehitrim sklepanjem pripovedoval o ameriški raziskavi, v kateri so starše spraševali, kaj bi storili, če bi izvedeli, da je njihov otrok, pomislite, homo sapiens. Malo več kot deset odstotkov staršev je odgovorilo, da bi »bili silno razočarani«, slabih petnajst odstotkov bi se jih z otrokom »resno pogovorilo«, skoraj sedemdeset odstotkov pa bi ga za kazen »vrglo iz hiše«.

Takrat so se zbrani, polni zagnanosti in optimizma, ki ga prinese tisti »univ. dipl.«, pokroviteljsko hahljali, češ so neumni, ti Američani; nam se kaj takega ne more zgoditi. A v tednu, katerega konec držite v rokah, ko nas do referenduma o družinskem zakoniku loči le še teden dni, se zdi, kot da je Amerika že zdavnaj prišla tudi pod Alpe.

Nasprotniki družinskega zakonika so sicer odkrito homofobno retoriko zamenjali z na videz zmernejšimi izjavami in govorci, ki jih domnevno skrbi prihodnost otrok. A ne glede na to, da je Aleš Primc umaknjen v ozadje in je njegovo mesto pred kamerami in mikrofoni zasedla Vesna Vilčnik, se količina neumnosti, polresnic in laži glede družinskega zakonika nikakor ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno, saj se jih je nabralo že za celo grmado, ki le čaka, da bo pod njo nekdo podkuril in skupaj z družinskim zakonikom požgal tudi prihodnost tistih otrok, ki nimajo (prosto po Primcu in Vilčnikovi) sreče, da bi imeli mamo in očeta.

Kajti za to pravzaprav gre. Za srečo. Za varnost. Za ljubezen. Nasprotniki družinskega zakonika želijo prepričati, da je to troje mogoče doseči le s tradicionalno formulo oče + mati = otrok. Praksa seveda kaže drugače. Sreča, varnost in ljubezen ne pridejo v paketu skupaj s sklenitvijo zakonske zveze, tudi štorklja jih ne prinese skupaj z otrokom. Za vse našteto si je treba prizadevati vsak dan sproti, pri tem pa oblika družine, kakor vedo povedati strokovnjaki, ne igra tako rekoč nobene vloge.

Povedano drugače: če skupaj živijo ljudje, ki se imajo radi, ki skrbijo drug za drugega in si želijo biti srečni, je popolnoma vseeno, kakšne oblike je njihova družina. Če pa se nimajo radi, so nesrečni in se ne podpirajo, jim še tako tradicionalna družina ne bo pomagala.

Zato so trditve nasprotnikov zakonika, češ da bo njegova uveljavitev tradicionalne družine oropala pravic, da bo uzakonila odvzem, nakup in prodajo otrok in kdo ve še kaj, popolnoma iz trte izvite. Zaradi družinskega zakonika istospolnih parov ne bo nič več in nič manj in tudi vaši otroci ne bodo »postali homoseksualci«. Edini »homo«, ki v vsej zgodbi res šteje, je ta, da je vsak od nas homo sapiens.

V primerjavi s tovrstnimi neumnostmi se zdi anekdota z začetka tega besedila naravnost nedolžna. Razni primci, vilčnikove, trontlji in drugi, ki se tako radi sklicujejo na naravo in »naravne zakone«, bodo morali počasi spoznati, da je sreča ena najbolj naravnih človeških potreb in da pogosto šele njeno iskanje iz nas resnično naredi človeka.

Edino, kar se bo gotovo spremenilo, je to, da bo v tej naši preljubi Sloveniji ob potrditvi družinskega zakonika na referendumu kakšna osebna stiska manj in kakšen košček sreče več, saj bodo zakonsko zaščito uživali tudi tisti otroci in njihovi starši, ki je doslej niso. To je vse.