Tiskane izdaje
Toda še bolj pomemben razlog za mojo averzijo do tega je, da takšno izražanje posega v mojo osebno identiteto v tem smislu, da me sili v samodefiniranje z zanikanjem nekoga ali nečesa, kar nisem.
Ali z drugimi besedami: če rečem, da sem si ustvaril ‘heteroseksualno družino’, s tem povem, da si nisem ustvaril homoseksualne družine, ker nisem homoseksualec.
Z dvojnim zanikanjem – ki je sicer elegantna stilna pogruntavščina za postavljanje afirmativnih trditev – pa o svoji družini ne povem dovolj natančno tega, kar hočem v resnici povedati. To je približno tako, kot če bi se nekomu predstavil z besedami: »Dober dan, jaz nisem Franc Koren.«
Ali če sem še bolj direkten: izraz ‘heteroseksualna družina’ mi gre na živce zato, ker v meni vzbuja občutek, da je družina kot vrednota, kot jo pojmujem sam, diskvalificirana.
To ni nov očitek, je pa res, da običajno ni najbolje reflektiran. Zagovorniki pravic homoseksualcev ga zlahka ovržejo – ali si to vsaj mislijo – s protiargumentom, češ, kdo vam pa kaj hoče. Mi bomo živeli po svoje, vi pa po svoje. Ne mislimo, da je vaša družina oziroma vaš tip družine manj vreden od našega. Terjamo samo formalno in socialno, tako rekoč medčloveško priznanje oziroma izenačenje našega tipa družine. Vsakršno pritoževanje, da je ‘homoseksualna družina’ razvrednotenje ‘heteroseksualne družine’, je zato po njihovem privlečeno za lase.
Sámo po sebi je to res. Niti najmanjšega razloga nimam, da bi nasprotoval istospolnemu partnerstvu in starševanju kot takemu, niti pravicam, ki iz tega izhajajo (ali bi morale izhajati). Naj bo še tako drugačno od mojega, privatno življenje drugih me ne moti in me ne more motiti, če ne posega v moje pravice in če se ne križa preveč osebno z mojim načinom življenja – in istospolno partnerstvo in starševanje tega seveda ne dela.
Nasploh pa tudi mislim, da so družbene implikacije homoseksualnosti – z vsemi njenimi socialnimi in psihološkimi odvodi od porok do otrok – zanemarljive. A naj se popravim: če rečem, da so zanemarljive, s tem navidez prijazno in tolerantno impliciram, da istospolno partnerstvo in starševanje vendarle povzroča neko vsaj minimalno, bagatelno škodo – česar pa nikakor ne mislim.
Zato se bom raje osredotočil na družbene koristi. Ali obstajajo? Po mojem ja. Ljudem, ki se želijo poročiti in imeti otroke, nihče nima pravice tega onemogočiti. To si želijo zato, ker so prepričani, da jih bo osrečilo. Preprečevati ljudem, da bi bili srečni, pa je nedopustno. Morda te sreče ne bodo dosegli ali pa se jim bo kdaj skalila, toda po kateri logiki ravno oni ne bi smeli poskusiti?
Zato mislim, da bi liberalen družinski zakonik lahko deloval družbeno integrativno, ne pa ločevalno: podelitev partnerskih in starševskih pravic homoseksualnim parom bi moralo veseliti tudi nas na drugi strani te namišljene bariere, saj gre navsezadnje za človeško srečo – ali kratko-malo za življenje, da ne bom patetičen. Saj veste: vse srečne družine so si podobne, toda vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje.
Zato nima smisla, da se namesto tega kregamo in filozofiramo in otrokom istospolnih staršev prerokujemo nelepo prihodnost, ker si je pač ne znamo predstavljati. Pa si v resnici znamo predstavljati prihodnost svojih lastnih otrok ali nasploh otrok, rojenih in vzgojenih v klasičnih družinah? Ne. Samo upamo lahko, da bodo imeli čim lepšo, in se trudimo po svojih močeh, da bi se jim uresničila. Zagotovo pa tega ne vemo in ne moremo vedeti. C’est la vie.
Žal je na svetu mnogo, premnogo otrok, za katere bi lahko z veliko večjo gotovostjo domnevali, da jim starši ne bodo mogli ali znali dati dobre in obilne popotnice za življenje, pa si zaradi tega ne delamo javnih skrbi. Morda zato ne, ker nam niti na kraj pameti ne pade, da bi eventualna krivda takih staršev lahko imela kakšno zvezo z njihovo spolno usmeritvijo?
Še več! Ali se sploh kdo zaveda, kak gnusen socialni inženiring bi se razmahnil, če bi začeli podeljevati licence za starševstvo na podlagi še tako utemeljenih domnev o sposobnostih in zanesljivosti kandidatov?
Zato vse skupaj lepo prosim, dovolj je bilo teh neslanosti!
Do neke mere je uveljavljeni način posvojevanja otrok že tako ali tako socialni inženiring, tudi za heteroseksualne starše – toda do neke mere ima to svoj raison. Upoštevati je namreč treba, da neko majhno bitje že živi, je že na svetu – pa čeprav morda ne najbolj sito in najbolj na toplem – in zato tudi že ima določene pravice, ki jih je treba upoštevati.
Morda bi bilo treba pogoje za posvojitev še zaostriti – čeprav ne vem, kako in za koga, to priznam. Sočustvujem z ljudmi, ki si želijo otroke, pa jih ne morejo imeti, ampak kako daleč bodo šli, da bi ta cilj dosegli? Lahko bi se jim huje godilo v življenju, kot da so childless.
Ta intermezzo je sledil zato, da bi istospolnim kandidatom za posvojitev dopovedal, da problem v adoptivnem kontekstu (vsaj zame) ni spolna usmeritev – zato naj ne zamerijo, če družinski zakonik te pravice zanje ne predvideva.
Res pa je, da je slišati neslanosti tudi z druge strani. Tako je recimo ta teden sociolog in gejevski aktivist – ker to pač ni vseeno – v intervjuju za Delo nastresel nekaj posplošitev in poenostavitev.
Miha Lobnik namreč pravi, da pri vseh teh kolobocijah okrog sprejemanja družinskega zakonika »gre samo za to, ali lahko sprejmemo dejstvo, da ljudi v njihovi starševski vlogi ne določa njihova spolna usmerjenost«. To je seveda velika neumnost in ni stvar strinjanja ali nestrinjanja oz. tolerance.
Bistvo materinstva in očetovstva, figure matere in figure očeta je ravno v spolni identiteti starša, ta pa seveda ni le biološki spol sam po sebi, temveč tudi spolna usmerjenost oziroma spolne preference.
Kako se lahko nekdo tako slepi? Človek si je ustvaril ali bi si rad ustvaril družino, ki temelji na zvezi dveh moških ali dveh žensk, potem pa si še upa trditi, da to nima zveze z dejstvom, da ni heteroseksualen?! (Ja, to je to: dvojno zanikanje se jim vrača kot bumerang.) Če se pač nekdo odloči, da bo otroka vzgajal z dvema očetovskima ali dvema materinskima figurama, je to pač njegova stvar, jaz osebno nisem proti temu – ampak potem naj se sprijazni, da to ni isto.
Moj Oskar je lepega dne pri štirih letih izjavil, da bi rad bil punčka. O, hudiča, me je nagonsko spreletelo, kaj pa mu je? Na moje vprašanje, zakaj si to želi, pa je odgovoril: »Zato, ker so mi všeč.« Moram priznati, da mi je kar odleglo. Potem pa sem mu hitro dal vedeti, da so punčke res super in da je lepo, da so mu všeč – ampak da so mu všeč ravno zato, ker je on fantek, in da naj to kar ostane.
Kaj bi v taki situaciji rekel sinu homoseksualen oče? (Ali bog ne daj lezbična mati?) Ne vem in me tudi ne zanima. Bi se že znašla. Ampak gotovo je, da bi bil njun odgovor drugačen od mojega.
Kot pripadnik heteroseksualne večine jemljem nase svoj abstraktni delež averzije in negativitete, ki so ju homoseksualno orientirani morali dolgo, predolgo prenašati v zvezi s svojimi spolnimi in partnerskimi preferencami. Zato jim zdaj v imenu vseh ponujam roko sprave.
Mislim, da bi morali sprejeti – oziroma bi jo lahko sprejeli (da se bo lepše slišalo) – trenutno ‘kompromisno’ verzijo predlaganega družinskega zakonika. Seveda pa s pomembnim popravkom. Definicija istospolne skupnosti kot ‘partnerske’ je po mojem še vedno diskriminatorna. Najboljši minister v Pahorjevi vladi naj jo v nadaljevanju procesa preimenuje v zakonsko skupnost – ker to geji hočejo! – in jo pri tem okvalificira kot alternativno. Ne podcenjujte moči besed oziroma poimenovanja! Izraza alternativna zakonska skupnost in po analogiji alternativna družina bi zadovoljila vse. Nam ne bi šlo več na živce poseganje v našo enojno nezanikano identiteto, ker bi se lahko definiral comme je suis, tisti tam pa bi dobili občutek, da je status homoseksualne zveze in družine vendarle izenačen s tradicionalnim zakonom in starševstvom.
Alternativa je tista magična beseda, ki s svojo pisano – da ne rečem mavrično - brezbarvnostjo na korekten, dostojanstven in predvsem natančen način povzema tisto, za kar pri vsem skupaj gre: dva človeka se poročita, ker se imata rada in imata otroke. To je to. In nekateri to pač delajo po svoje.
