Tiskane izdaje
Tukaj so Fani brez stalnega naslova, un défroqué po imenu Dušan Egidij Kubot Totislo in človek, znan pod oksimoroničnim vzdevkom Pojoči major.
Aja, saj res: tukaj je še udarnik, prostovoljec, ex-predsednik vlade ... — Borut Pahor.
Pahor je edini pravi fenomen predsedniških volitev. Njegova napol nora in napol genialna domislica, da bo predvolilne počitnice preživel aktivno, dobesedno delovno in dobesedno kampanjsko, kot zdaj tu, zdaj tam in dan za dnem prijazni, prostovoljni, pridni in požrtvovalni, nesebični pomočnik pri delu in opravilih v različnih poklicih, se bo zapisala v zgodovino kot najbolj pozitiven politični kuriozum, kar smo jim bili v neslavni zgodovini slovenske demokracije priča.
Pahorjeva predvolilna zgodba je Ezopova basen o lisici in grozdju, aplicirana na problematičnost političnega populizma — kot ga vidijo tisti, ki so preveč pametni: komur se asfaltiranje, entlanje, popravljanje pohištva, pakiranje nogavic ali flaširanje mleka, delo v mesnici, sortiranje odpadkov, pridelovanje ekološke zelenjave, izdelovanje visokotehnoloških avtodelov ali plavalne lekcije za otroke zdi politično irelevantno, mu pač ne preostane drugega, kot da sesuje tistega, ki to poskuša delati vsaj en dan v življenju.
Sprva se je to tudi meni zdelo prismojeno, priznam — pa vendar prej prismojeno kot populistično. Nisem si mogel kaj, da se ne bi še sam šalil na Pahorjev račun, ko smo na Twitterju kar tekmovali, kdo mu bo predlagal bolj primerno priložnostno delo oz. poklic. Glede na njegovo znano nagnjenje do vlakov sem predlagal, da bi šel za strojevodjo ali pa vsaj sprevodnika. Nekateri pa so ga celo začeli cukati za rokav, češ, ali ne bi še pri njih doma postoril kaj koristnega, zamenjal žarnico, recimo, ali pretovoril drva v klet.
Pa vendar! Predstavljajte si tipičnega kandidata, ki se sprehaja po Sloveniji — v skladu z analizami, kje sme v geografskem in socialnem smislu pričakovati več in manj podpore — in se na otvoritvah razstav ali tovarniških obratov in vrtcev, na fizkulturnih zletih, tekmah, odkritjih spomenikov, proslavah, okroglih mizah itd. itd. nastavlja kameram in se rokuje z neveliko in ne preveč targetirano množico ljudi, ki so prišli pogledat, ali naj vendarle zanj volijo ali pa si naj tik pred zdajci še premislijo.
Predstavljajte si to nakladanje, ko se sicer pripravljeni in vsega hudega vajeni tipični kandidat sooča z nepredvidljivimi vprašanji in pripombami naključnih nergačev in se šibi od trepljanja po ramenu lokalnih simpatizerjev. Učinkovitost takšnega pristopa je vprašljiva, komajda merljiva, odvisna kvečjemu od prisotnosti in zainteresiranosti medijev, ti pa sta po svoji strani v tem kontekstu še bolj vprašljivi.
Mojster Miha Borut Pahor pa samo pride pa dela — in oddela osemurni šiht. Bo-mo zmo-gli? Bo-mo, ja! Kot mestnega političnega škrica vajenca ga pravi mojstri sprva gledajo nezaupljivo, ampak fant očitno nima dveh levih in zna vrteti tudi jezik — in tako si pridobi ljudi na svojo stran. Pokažite mi Slovenca, ki ne bi cenil človeka, ki zna poprijeti za delo. Za vsako delo. Za njegovo delo. Magari za umazano ali težaško delo.
In pokažite mi medij v času kislih kumaric, ki se mu ne bi zdelo zanimivo spremljati politika, ki vsak dan gara pri tistih, ki so ga sami povabili na delovni obisk — kar je enkrat za spremembo res najnatančnejši politični izraz — in ki bodo rade volje razširjali svoj testimonial iz prve roke: kako je on v redu, ker mu nič ni pretežko in ker se za razliko od drugih kandidatov res potrudi, da bi dosegel cilj.
Politika je stvar identifikacije, zaupanja in strinjanja: če kdo, bo Pahor tisti, ki bo dokazal, da je naš, njihov in od vseh, ki pridno delajo, in da je vreden zaupanja, sicer bi se pripeljal v limuzini in odpredaval govor in odšel, on pa se je raje z lastnimi rokami lotil dela, za katero morda nihče ni res verjel, da je zahtevno, težko, častno in koristno.
Pahorjeva delavska, tako rekoč pristno laburistična turneja je popolno win-win razmerje med politikom in volilcem. Enkrat za spremembo je politik tisti, ki s kontaktom z bazo na terenu res iskreno počastí človeka, ki ga sreča — ne pa da ga ima za zblendano ozadje. Ta pa se mu bo seveda hvaležno in z razlogom oddolžil.
Pahorjeva kampanja je v svoji mainstream etabliranosti pravzaprav gverilska. Zato ni čudno, da so zbegani izvedenci za politično-politikantske strategije in svetovalci za politični marketing in mnenjski voditelji zagnali vik in krik.
Tako je recimo prominenten piarovec Pahorja naravnost obtožil, »da mu je oblast še edina vrednota, ki ga zanima«, in ga zaradi delovnih akcij primerjal z Mussolinijem, Perónom in Putinom! Hudo!
(Naj vam prišepnem, da je ta modrec na predsedniških volitvah 2007 in med mandatom svetoval Pahorjevemu sedanjemu glavnemu tekmecu.)
Druga prominentna piarovka pravi, da je Pahorjeva kampanja »populizem brez meja, poudarjanje forme, ne vsebine«, »podcenjevanje [volilcev] in nespodobnost«, »poceni marketinški [trik]«, on sam pa »klovn, ki se smehlja, da bi ugajal, [in] ne [zato], ker bi se tako počutil«.
(Naj zdaj prišepnem njej: morda pa bi lahko objavila oglas, da jo je sram, da Pahor kandidira?)
Naslednja dva strokovnjaka sta bila do Pahorja kolikor-toliko prizanesljiva, četudi nista ravno pokazala odobravanja: prvi mu je odrekel kredibilnost, druga pa mu je pripisala mučeništvo in tako rekoč imitatio Christi. Zato pa ga je ničkolikič tem bolj dotolkel populistično pišoči kolumnist: Pahorja je primerjal s prej omenjenimi Krjavlji in zmagovalno pripomnil, da »s tem dela politiko neresno in podcenjuje volivce, ti pa bi ga morali kaznovati«.
(Pssst! Nikoli ne razlagajte naokoli, kaj bi volilci morali narediti. Zelo verjetno je namreč, da tega ne bodo naredili.)
Kar je všečno, prijazno, človeško, ljudsko, še zdaleč ni nujno populistično. Populizem je poenostavljanje, antielitizem, antiintelektualizem, agresivnost do manjšin in manjšinskega mnenja. Takšen pa Pahor ni. Pahor ni Jelinčič ali Janković, za božjo voljo! Pahor je v kampanji zabrenkal na sentimentalne strune protestantske etike, zakopane pod nostalgijo mladinskih delovnih brigad — le da je tedanji kolektivizem socializma preobrazil v individualizem malega in skromnega slovenskega podjetništva in pregovorne marljivosti.
Kako da tega ni nihče opazil? No, saj so. A seveda ne tisti, ki bi o tem imeli in hoteli kaj povedati že po dolžnosti medijskega in političnega kritikastrstva.
