Mojster 
za slovenske zadeve

Najznamenitejši Vrhničan in veliki elizabetinec sta iz zelo različnih svetov, in vendar primerljiva. Kar je za angleško dramsko literaturo Shakespeare, to je za slovensko Cankar. Oba sta reprezentativna in tudi formativna avtorja meščanskega sveta, iz katerega izhajata. Zato sta s svojimi dramami še zmeraj na trgu, Cankar na kulturnem, Shakespeare tudi na finančnem (pravkar je bil po njegovi zgodovinski igri Koriolan posnet film, ki tehta dvajset milijonov dolarjev), turističnem in promocijskem, ko gre za angloameriški imperij. Shakespeara igrajo in po njem snemajo filme po vsem svetu tako rekoč sleherni trenutek, brez Cankarjeve igre ali dveh pa tudi težko mine sezona v slovenskih gledališčih. In oba sta ta čas na ljubljanskih gledaliških odrih: Drama daje na pogled Beneškega trgovca, Slovensko mladinsko gledališče pa kaže Pohujšanje v dolini šentflorjanski. In na repertoarju kranjskega teatra je že od jeseni Cankarjeva mladostna igra Jakob Ruda.

Oba sta torej velika avtorja – in to je tisto poglavitno, za kar nam tukaj gre –, ki nagovarjata publiko daleč prek meja svojega časa. Serijo primerjav bi lahko nadaljevali, a se bomo na tej točki od Williama lepo poslovili. Pomahali mu bomo z opravičilom, da smo ga potrebovali samo zato, da bi tako morda laže razumeli nadaljevanko, ki se ji pravi Ivan Cankar na slovenskih odrih (nekoč tudi v filmu). Čeprav imajo Angleži od Shakespeara nepredstavljivo finančno korist, mi pa od Cankarja tako rekoč nobene, imamo s Cankarjem tudi mi svoje veselje.

Vznemirjenje je pač drugačne sorte in dejstvo je, da ga Cankarjeve igre »sistematično« omogočajo že od druge polovice prejšnjega stoletja; od takrat, ko je slovenska gledališka praksa odkrila modernistično odrsko interpretacijo (in torej tudi možnosti manipulacije s tekstom). Recimo, da se je, kar zadeva Cankarja, to najbolj določno zgodilo s Korunovo režijo Pohujšanja leta 1966. Počasi so postale zanimive vse Cankarjeve igre, ne le Kralj na Betajnovi in Za narodov blagor, ki sta ponujali povojnim gledališčem največ opore pri obravnavanju razrednega in nacionalnega vprašanja v duhu social(istič)nega realizma. Sploh je bil Cankar s svojo prozo in dramatiko tako pred vojno kot po njej hvaležni predmet manipulacij, ki so jih izvajale vse tri vodilne ideološke grupacije, klerikalizem, liberalizem in kasneje marksizem.

Zanimivo je (bilo) vprašanje, kaj se je/bo zgodilo s Cankarjem po osamosvojitvi; kdo si ga bo prisvojil? Sprva, v svoji prvi petletki, je določen interes kazala SDS, kar ni čudno, Cankar je bil po političnem prepričanju socialdemokrat, nekaj časa celo tako aktiven, da je bil strankin kandidat na parlamentarnih volitvah. Bil bi torej ugledna simbolna figura, toda stranka je najbrž kmalu ugotovila, da je njegov nazorski svet težko zvedljiv na plakatno reprezentativnost, zato Bog z njim. Cankarjeva politična dediščina, kakor je idejno bogata, v resnici ne pride prav tudi nobeni od sedanjih levih strank: z neoliberalno LDS je Cankar skregan že na načelni ravni (zanjo je napisal Kralja na Betajnovi), s SD je težava ta, da bi morala stranka znova proučiti Hlapca Jerneja (in seveda tudi njegovo pravico), ampak ni verjetno, da bi še kdaj zbrala toliko moči. Edino stranka Zares je do neke mere kompatibilna s Cankarjem, in to z njegovo veliko dramo hrepenenja (in Lepo Vido posebej), le da stranka tega še ne ve. Ampak pustimo zdaj to.

Jasno je torej toliko bolj, da družbeno angažirani potencial, ki ga pušča za sabo Cankarjeva literatura, ne deluje neposredno, ampak iz nekega duhovno nedefiniranega ozadja. Vsak režiser, ki danes na oder postavlja Cankarja, mora imeti pred sabo določeno sporočilno nakano: kaj je glede na družbeno situacijo najprimerneje aktualizirati? In gledalci, ki imamo Cankarja kolikor toliko prebranega, ga gremo v teater gledat seveda z namenom, da bomo videli prav ta poudarek: interpretacijo slovenskega družbenega trenutka skozi Cankarja. Ostanimo pri predstavah letošnje sezone: Jakob Ruda v Kranju (premiera novembra lani) in Pohujšanje v mladinskem gledališču (premiera pred enim tednom). Prvo predstavo je insceniral Sebastijan Horvat, drugo Vito Taufer, oba sodita med najbolj vroče domače gledališke avtorje.

Horvatu je Jakob Ruda (Cankar je dramo napisal pred natanko stotimi leti) prišel naproti kot odlična moralka o t. i. tajkunih. Ta Cankarjeva igra se je na odru pojavljala razmeroma redko, kar je logično (ob tem, da to ni ravno njegov najvišji dramski dosežek), ker so tajkuni v deželi šentflorjanski novi pojav. Režiserjeva zasluga je, da je staknil problem, ki ga slovensko tajkunstvo (še) ne pozna, Cankar pa ga je kot moralno tankočuten človek zaznal že ob zori domačega kapitalizma: naslovni junak, ki je zavozil podjetje in z bankrotom povzročil socialno nesrečo delavcem, svojo hčer pa pahnil v roke novopečenega bogataša – se je duševno zlomil in skušal posledice svojega slabega ravnanja na vsak način in zaman popraviti. To ni sodobna slovenska zgodba, pri nas se razkrinkani tajkuni ne lomijo, ampak se pokončni umaknejo iz javnosti, res pa je, da so v teh recesijskih letih prihajala do nas poročila, kako si je kakšen propadli finančnik poslal kroglo v glavo. To je znova nekaj, česar mi (še) nimamo, k sreči pa imamo Cankarja – in Horvata, ki je znal to pri njem ravno pravi čas prebrati.

Navsezadnje je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kdo lotil najbolj komplicirane Cankarjeve (in skoraj tudi slovenske) igre, torej Pohujšanja. Farsa v treh aktih, tako jo je podnaslovil že avtor, je v resnici čuden, anarhičen in nesramen gledališki komad, ki je imel ob nastanku tako jasnega naslovnika, da se ta ni bil sposoben prepoznati. Ocene po premieri v ljubljanskem gledališču (27. decembra 1907) so bile vse po vrsti slabe, Evgen Lampe je v Domu in svetu zapisal, da hoče Cankar »s svojo predrznostjo imponirati in se norčuje iz onih, od katerih zahteva, da se mu klanjajo in poljubljajo nogo njegovi malo oblečeni umetnosti«. Cankar, ki je bil tedaj, star komaj enaintrideset let, doma že cenjeni, celo slavljeni umetnik, je šel v tem primeru občinstvu krepko na živce. Zanemarljiva ni znana okoliščina, da je Pohujšanje napisal v komaj dveh tednih, oktobra 1907, ko se je vrnil na Dunaj po volitvah, v katerih je kot bodoči socialnodemokratski poslanec propadel (se je pa v Ljubljani na sveže zaljubil v Mici Kesslerjevo in po nekaj ponovnih zagotovilih, da se bo s svojo dunajsko nevesto Štefko končno in kmalu poročil, to poroko za zmeraj odložil).

A farse zagotovo nista zakuhali dekleti, morda kaj malega neuspeh na volitvah, glavni razlog za ta izbruh vesele hudobije pa je bila vendar Cankarjeva nakopičena averzija do hinavskega in zarobljenega rodoljubja, na katero je naletel ob vsakem obisku domovine. Pohujšanje v dolini šentflorjanski (motiv Slovencev kot Šentflorjancev je pestoval v nekaterih kratkih zgodbah že nekaj let prej) je dogodek ali stanje ekscesa, v katerem je zgražanje nad nekim družbenim pojavom do nerazpoznavnosti pomešano z užitkom. To je položaj, v katerem se celo Zlodej, ki je zmeraj in povsod odgovoren za kolekcijo svežega, polnomastnega greha, počuti opeharjenega, pekel pa mora priznati blamažo.

Vito Taufer v svoji postavitvi morda ni storil dosti več kot to, da je razkošno razstavil prav to ekscesno stanje, v katerem se izčrpavajo družbene energije. Prav to pa je Slovenija 2010/11 in še bolj zagotovo 2012. Zdi se, da skladno z naraščanjem zgražanja nad to ali ono politično gesto, odvisno pač od tega, po katerem interesnem območju krožimo, narašča tudi količina užitka, ki si ga ne bomo pustili vzeti. Bližina pekla nas očitno vznemirja in podžiga. Pravkar imamo pred sabo dvoje novih pohujšanj, eno je še pred vrati in je oranžno, Guantanamo, drugo se je že na široko razkomotilo in zaudarja po otročjem: Goebbelsovi in Grimsovi otročiči.

Naj torej živi Ivan Cankar! On je mojster, po božji previdnosti sprogramiran za slovenske zadeve (tako kot je Shakespeare za svetovne), in tu nobeno resetiranje ne zaleže dosti.