Moralni zdrs institucij

Ni več zgodovinski čas za revolucije, treba bo prehoditi trnovo pot skozi institucije.

Objavljeno
30. oktober 2011 09.05
Posodobljeno
30. oktober 2011 11.00
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
V študentskih letih smo bili vsi revolucionarno razpoloženi. Vendar nas je profesor Božidar Debenjak nekako prizemljil: Ni več zgodovinski čas za revolucije, treba bo prehoditi trnovo pot skozi institucije. Sčasoma se je izkazalo, da je na tej poti vse več in več trnja, da institucije niso samo bodeče neže, ampak agresiven osat, ki mu nisi kos niti z mačeto. Delujejo pa v glavnem uglajeno, »strokovno«, demokratično in pošteno.

V zadnjem času smo dobili kar nekaj novih potrditev, da se skozi življenje ne degenerira le človekov organizem, ampak se kvarijo – do pokvarjenosti – tudi institucije. Recimo tiste, ki bi morale najbolj skrbeti za svoj ugled, torej visoko etično držo. Recimo ustavno sodišče: z »zadevo Tito« je razkrilo svoj politični humus, čeprav bi se v principu in po svojem ustavnem položaju moralo izogibati profani politiki kot hudič križu. In ne samo to: sodniki so z eno samo odločitvijo (prepovedjo) radikalno zbanalizirali institut ustavnega sodišča in s tem še bolj zameglili zaupanje v institucije nasploh.

Saj se vselej da delati »po predpisih«, toda tudi izigravajoč etiko in moralo. To je te dni naredil državni svet, ki je izglasoval veto na kar pet pomembnih zakonov, za katere je v državnem zboru glasovala celo opozicija. Ali jih vsaj ni obstruirala. Gre za pomembne stvari, recimo za odvzem premoženja nezakonitega izvora, za novelo kazenskega zakonika, s katero bi bili lahko učinkovitejši proti gospodarskemu kriminalu itd. So svetniki glasovali kar tako, iz kljubovalnosti, ker so v političnem sistemu druga liga, ali gre za politične kalkulacije v tem zboru združenih lobijev?

Leta so pokazala, da državni svet ni nikakršen korektiv državnemu zboru, ampak je institut, ki bi ga France Bučar moral že zdavnaj brcniti iz ustave. Gre tudi za to: če je državni zbor marsikdaj pokazal najnižjo možno stopnjo razsodnosti in etičnosti, je državni svet očitno šel še dlje; recimo, mu ni mar za slovensko pandemijo gospodarskega kriminala? Pravzaprav lahko govorimo o razkroju institucij kot o posledici moralnega padca.

Institucija ni samo ustanova, temveč tudi zakonsko urejena ustaljena oblika odnosov med ljudmi. Na primer družina. So pa taka oblika urejenih ustaljenih odnosov tudi volitve, ko bomo v kratkem priča še kakemu primeru razkroja načel in morale. Milan Kučan je obrnil hrbet Borutu Pahorju, ker ne doume, da se slednji po blamaži v svojem mandatu še vedno drenja na vrh Triglava – a ta reč niti ni tako pomembna, saj gre navsezadnje za strankarske zadeve.

Vendar se nam utegne pripetiti, da bo mandatarski fotelj zasedel človek, ki mu pretijo sodišča kar treh držav, ki ima v vseh pogledih nejasno preteklost, čeprav je dokumentirana v številnih knjigah, ki ga razkrivajo. Ampak ta oseba se ne ozira prav na nič, tožilstvu pa ne pade na pamet, da bi ukrepalo, čeprav se dokazi proti njemu kopičijo tako hitro kot smeti v kanti. Tožilstvo je tudi institucija, ki je v obdobju Barbare Brezigar doživelo ne le dekadenco, temveč popoln moralni zdrs. Le s čim si bo spet opomoglo, če bo ta posihmal hodila po Ljubljani s kovčkoma najbolj zaupnih dokumentov?

Zadeva Sanader na Hrvaškem jasno govori, kaj je politika in kako globoko brodi po blatu. Bodo morda tudi našemu prihodnjemu premieru morali nekega dne soditi?

Seveda ne moremo mimo tega, da je kandidat za premiera v zakulisju prodal del Mercatorja Pivovarni Laško in Istra benzu – s katastrofalnimi posledicami. Recimo blagovne znamke, kot je Cockta, niso več naše, Fructal je že srbski, naposled bo tudi Mercator hrvaški. Delo pa bo menda švedsko, švicarsko in nemško. Z eno samo politično špekulativno potezo je gospod zapravil, blago rečeno, pol Slovenije. Torej bo mandatar?

Zaupanje v institucije (v glavnem politične, pa tudi v Cerkev) je na Slovenskem mogoče primerjati z vzdušjem na Tolminskem pred kmečkimi punti leta 1515, (»stara prauda leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«). Toda tedaj so se kmetje zares uprli, pri nas pa se je vse zvedlo na šotorjenje pred borzo. Revolucije, niti nemirov očitno ne bo, ker so se nove generacije kar same podale na trnovo pot skozi institucije; pravzaprav niti ne to, če pred borzo samo šotorijo, kot je, recimo, Kafkov Josef K. ponižno čakal pred vrati postave.

Voltaire, Platonove sanje: »Videl je menda, kako je Demiurg, večni Geometer, poselil neskončni prostor z neštetimi kroglami, nakar je hotel preizkusiti, česa so sposobni duhovi, ki so bili navzoči pri nastajanju njegovih stvaritev.« Če bi se Platon prikazal na Slovensko, bi bil razočaran. Same izmaličene krogle, mežikava sonca in rahitični planeti. Same institucije.