Morilski prijateljski napadi

V Afganistanu menda vse poteka po načrtih. Čeprav so zaradi nedavne ofenzive smrtonosnih »prijateljskih« napadov pripadnikov afganistanskih varnostnih sil na svoje mednarodne (zlasti ameriške) inštruktorje ustavili urjenje, bodo »domobranci« sposobni varovati svojo državo, ko se bodo konec leta 2014 iz nje pobrali še zadnji tuji bojevniki. Tako se je vsaj trudila pred dnevi zagotavljati prva dama ameriške diplomacije Hillary Clinton, ko je predstavljala uspehe, ki so jih pod Hindukušem pod ameriškim »škornjem« dosegli na področju zdravstva, izobraževanja, medijske svobode in pravic žensk.

Najdaljša vojna v zgodovini ZDA, v katero so se solidarnostno pogreznile tudi njene Natove zaveznice skupaj s Slovenijo, za včerajšnji enajsti rojstni dan ni prejela veliko čestitk, pravzaprav visokega jubileja maščevalnega pohoda proti načrtovalcem terorističnega napada 11. septembra 2001 mediji sploh niso omenjali. Niti z »uspehi«, ki so jih v zadnjih letih dosegle zdaj že umaknjene okrepitve, se na obletnico ni nihče pretirano hvalil. Le peščica komentatorjev se je spotaknila ob nedavno objavljeno poročilo mednarodne koalicije v Afganistanu (ISAF), v kateri si je sama pripisala negativno oceno, kakor je ugotovil kolumnist revije Wired Spencer Ackerman. Poročilo sicer ugotavlja, da je bilo letos skoraj tretjino manj napadov talibskih upornikov kakor lani, toda pravo primerjavo je treba narediti med letošnjim poletjem in avgustom 2009, ko je ameriški predsednik Barack Obama še razglabljal o novi afganistanski strategiji in napotitvi več kot 30.000 dodatnih ameriških vojakov. Pred tremi leti so talibi avgusta izvedli približno 2700 napadov na zaveznike, letos, ko so okrepitve menda dosegle takšne uspehe, da so jih že poslali domov, pa je bilo tovrstnih napadov skoraj 3000.

V drugačnih političnih razmerah bi vojna, ki ji nasprotuje velika večina Američanov, v predvolilnem letu postala eno ključnih vprašanj. Toda v časih, ko Belo hišo vodi demokratski »jastreb«, republikanci ne postanejo »golobice«. Zmagovalec volitev čez slab mesec se bo moral spoprijeti z zahtevno nalogo, kako po umiku izpod Hindukuša javnosti predstaviti silne uspehe in dosežke. Kakor je pred časom ugotavljal Anthony Cordesman z washingtonskega Centra za strateške in mednarodne študije, novi predsednik ne bo imel težav le pri opredelitvi uspehov pri uveljavljanju sodobnih vrednot, kakor so človekove pravice ali pravna država, kjer so možnosti za uspeh »slabe ali zanemarljive«. Težko se bo pohvalil že z gradnjo stabilnega, varnega in demokratičnega Afganistana.

A veliko kreativne aritmetike bo najbrž potrebno celo na vojaškem področju, kjer so se molče že odpovedali nekdaj tako hvaljeni Obamovi protiuporniški strategiji. ZDA so se z napadom na Afganistan vključile v državljansko vojno. Konec leta 2014 bodo utegnili v Washingtonu ugotoviti, da so – tako kot nekoč Sovjeti – med dolgotrajnimi spopadi bolje izurili sovražnike kot zaveznike, ki jim po mednarodnem umiku grozi usoda nekdanjih ameriških prijateljev na jugu Vietnama.