Na čigav račun?

Prihodnji mesec bodo minila štiri leta, odkar je začel delovati državni presejalni program Dora, namenjen zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka na prsih. Danes lahko rečemo, da je program uspešen. Od aprila 2008 do konca lanskega decembra so na slikanje z mamografom povabili 44.215 žensk, odzvalo se jih je 77,9 odstotka. V tem obdobju so raka odkrili pri 264 ženskah, ki so bile prepričane, da so zdrave.

Lani je bilo med 19.504 pregledanimi 114 takih, pri katerih so nepričakovano odkrito bolezen začeli tudi takoj zdraviti. Znano je, da zgodnje odkritje tovrstnih bolezenskih sprememb lahko pomaga k popolni ozdravitvi.

A ob teh spodbudnih podatkih bi si želeli tudi ozdravitve Dore. Pri njeni širitvi po Sloveniji. Na vrsto pri presejalnih preiskavah so prišle (šele) Ljubljančanke, po dolgem času še Trboveljčanke, Zasavčanke, Kamničanke, Domžalčanke … Kaj pa ženske z drugih koncev Slovenije, z območij, kamor tudi dveh mobilnih enot, ki sta za zdaj na voljo, še ni vodila pot?

V Mariboru bi morali ženskam med 50. in 69. letom starosti vrata Dore odpreti že spomladi 2010, a se je vedno našla kakšna sistemska ali logistična ovira, ki je omenjeni načrt uspešno preprečila. Tako se zdaj že poldrugo leto nabira prah na povsem novem mamografu. Aparat zaradi takšnega stanja takrat, ko bo začel delovati, sicer ne bo delal nič slabše. Škoda nastaja drugje. Slovenija resda ima program, ki dokazano rešuje življenja, a zastoji pri njegovi širitvi tovrstno statistiko slabšajo. Na čigav račun?

Zagotovo na račun žensk, ki bi (lahko) brezplačno preverile svoje zdravstveno stanje na tem področju in ki bi bile v tem času, če bi jim z mamografskim slikanjem prsi odkrili bolezen, lahko že povsem zdrave. Drugo vprašanje pa je, komu pripisati ta račun.

Onkološki inštitut res skrbi za organizacijo in izvedbo programa, a v sodelovanju s plačnikom, zavodom za zdravstveno zavarovanje in ministrstvom za zdravje. To bo v roku desetih dni sklicalo sestanek s predstavniki obeh institucij, saj želijo in morajo nastali problem, ki je vse prej kot malenkosten, rešiti prednostno.

Organizacija in izvedba Dore očitno šepata. Nosilci programa pa niti ne (po)vedo natančno, zakaj. V UKC Maribor trdijo, da je zastoj zakrivil onkološki inštitut, saj je kategorično odklanjal podpis podjemnih pogodb z mariborskimi radiološkimi inženirji za delo, ki ga bodo ti opravljali v popoldanskem času. Vodstvo inštituta pa zatrjuje, da pravi odgovor na to vprašanje lahko dajo le v Mariboru, kjer govorijo o pomanjkanju kadra, medtem ko radiološki inženirji v Ljubljani to delo opravljajo v rednem delovnem času. V resnici pa tudi ti že dolgo opozarjajo na neurejeno plačilo dela, ki ga opravijo za Doro.

Takšne (ne)odgovornosti, ki ne vsebuje pravih odgovorov, še manj pa rešitve, smo v slovenskem zdravstvu že vajeni. Preveč. Skrajni čas bi bil za sklicevanje na odgovornost odgovornih, če ali ko ti ne izpolnijo zaupane jim naloge. Kadar ta vključuje tudi postopke, od katerih je odvisno reševanje življenj, so razlogi za ukrepanje še toliko tehtnejši.