Tiskane izdaje
Ta petek, trinajstega, ko je po nesporni zaslugi levice padla trinajsta slovenska vlada, je že v zgodovini. Ne le po »gasmaskah« fantazmov iz apokaliptičnih podob Jakova Brdarja. Vsaj toliko še po neizmerni hitrosti. Če bi tretjič novi prvi minister počakal vsaj štiri ure, se ne bi rodila na petek, trinajstega. Ampak slast po oblasti je bila otročje neučakana. Ne vemo, ali se je bolj mudilo spustiti kri v policiji, vojski in pri obveščevalcih, ali prej zasesti stolčke. Seveda je učinkovitost te dni v zlatu plačana kategorija, občudovanja vredna, saj rešuje življenja. In v življenju si toliko bolj učinkovit, kolikor večje polente so tvoji protikandidati.
Seveda ni šlo za naključje. Le od kod so Cerarju že pred petimi leti padli na pamet Madžari? Si kdo upa trditi, da sam ni vedel, za koga in za kaj je navijal? Četudi kdo o sebi trdi, da je levičar, ne pomeni, da ne sme sedeti skupaj s Šiškom, Kovačičem in Likovičevo v referendumu proti drugemu tiru. Ne pomeni, da se ne spravi na Angelo Mlinar v maniri populistov in ne pomeni, da ne zapusti soborcev v času, ko jim vsem skupaj grozi poguba in pogrom.
V življenju si toliko bolj učinkovit, kolikor večje polente so tvoji protikandidati.
Obrambni Matej je najprej nedvomno rekel, da bi bilo fajn izkoristiti vardiste, ki bi radi pomagali nadzirat mejo. Kasneje je rekel, da ni rekel, kar je rekel. Ampak, če predsednik države, torej vrhovni poveljnik vseh naših sil, v svojo palačo na perzijski tepih sprejme vardiste, res ne vemo, zakaj jih ne bi še minister.
Minister Jernej trdi, da je sodelovanje Luke z zalednimi državami nujno, ker jih pristanišče potrebuje. Res veliko spoznanje, ker v Luki tega doslej niso vedeli in so najbrž po pomoti že pred kakimi 40 leti odprli predstavništvo na Dunaju, v Münchenu, Budimpešti, Bratislavi, Pragi in še kje. Nevedneži bi ob poslušanju kandidata Jerneja dobili vtis, kako bo šele on prispeval k temu, da bo pridrvel madžarski tovor v pristanišče. Torej, da gre za centralnoplansko gospodarstvo iz najbolj orto trdih časov SFRJ, ko je blago potovalo tako, kot je odločal centralni komite. Z vsemi bi se povezali, samo s svojim buči morjem Adrianskim ne. Majhna je ta vas brez morja.
Novi minister bo drugemu tiru postavil super nadzornike, da ja ne bi kdo kaj po svoje ušpičil. A pozabil je dodati, da ima ta žalostni tir že zdaj projektni svet za civilni nadzor, pa računsko sodišče in nadzorni svet, pa nadzornega inženirja in neodvisni nadzor nad gradnjo, revizorje iz EIB, iz evropske komisije... Obstoječi vojski revizorjev navkljub dobi posel za gradnjo mostov čez Glinščico podjetje, ki je celemu svetu lagalo glede reference. In to konzorcij podjetij, v katerem delujejo, kakšno naključje, visoki funkcionarji ministrove NSi. Posel jim pade v med po saltomortalni odločitvi Državne revizijske komisije, ki je samo v tem primeru (prvič in ne vemo, če zadnjič) odločila, da ima ponudnik v postopku javnega naročila pravico menjati neustreznega podizvajalca.
Ni pa novi infrastrukturni mojster še odgovoril na mimogredno vprašanje: ali bo tudi pridobivanje papirjev za ta projekt zdaj steklo vsaj tako hitro, kot menjava na vrhu policije, vojske in vseh ostalih služb? Bo Kovačič še zmeraj razpisoval referendume? In kako se bosta Luka in drugi tir lahko povezala z madžarskim zaledjem, če bo na tej progi še zmeraj tisoč in dvesto polen? In če smo po Žigi Turku res že zdaj bolj Madžarska kot Madžarska, zakaj hoče 14. brigada postati še bolj »bolj Madžarska«?
Ob tej revizorski ofenzivi bi bilo pošteno spomniti, kdo je v času prve Janševe vlade nadziral »bavčaritatno« sesutje primorskega gospodarstva skozi Istrabenz, kdo tiste, ki so pokopali Intereuropo, tiste, ki so dvakrat osušili Luko, kdo so kasneje v drugih vladah v bančne luknje zmetali 5 milijardic, poldrugo milijardo v TEŠ, in tiste, ki že 13 let bremzajo (samo drugi) tir? Bodo super nadzorniki kdaj izračunali, koliko nas je vse to stalo? In koliko nas še bo?
Zunanji brigadir Anže pa bo plesal po diplomatskem parketu tako, da bo vztrajal pri arbitražni razsodbi in v isti sapi vpeljal tiho diplomacijo z najboljšimi južinimi sosedi. Že danes bo moral pomiriti predsednika Furlanije Massimiliana Fedrigo, ki je sicer prvi predlagal zaprtje meje s Slovenijo, a mu nikakor ni prav, da je nerodno odločitev zdaj sprejela Slovenija. Proti Avstriji si Fedriga ne upa, proti »hlapcem« pa si virusom navkljub privošči povišan ton. Zato komaj čakamo na dosežke nove vrhunske diplomatske šole.
