Tiskane izdaje
Poglejmo, denimo, Filipine ali Indonezijo. V obeh državah sta velika despota Marcos in Suharto vladala, kakor da bosta večno na oblasti. Ljudske revolucije so filipinskega predsednika odstavile leta 1986, indonezijskega leta 1998, oblast pa je zasedla vojska.
Državi sta v obdobju, ki je sledilo diktatorskemu, podobno poskušali uravnotežiti politične in verske skrajnosti ter revščino in korupcijo, medtem pa sta se pogosto približali robu, za katerim je državi grozil kaos in celo razpad. Vendar so v Džakarti in Manili sčasoma preprečili politični vpliv vojske in ko sta državi gospodarsko napredovali, se je v njiju okrepila tudi demokracija.
Toda v nobeni od obeh držav niso bistveno ublažili premoženjskega prepada ali korupcije, ki sta vedno hkrati vzrok in posledica drug drugega, nato pa nenadoma skupaj povzročita novo nezadovoljstvo med ljudmi in omogočita plodna tla za nestrpnost in ekstremizem, zaradi katerih se lahko zgodba ponovi.
Vojska v Aziji prepogosto vpliva na politične razmere. Ponekod neprizanesljivo vlada, denimo v Burmi, ponekod prepričljivo najpomembneje vpliva na razmere v državi, kakor, denimo, v Severni Koreji. Na Kitajskem jo nadzira komunistična partija, ki svojo absolutno oblast utemeljuje na sodu smodnika, zato se državni in vojaški interesi prepletajo v edinstveni mešanici vzajemne odvisnosti.
Na Tajskem je vojska v zadnjih desetletjih z železno roko »varovala« stabilnost monarhije v zapletenem procesu demokratičnega dozorevanja, v Južni Koreji pa se je vojaška diktatura nekoč odločila, da bo izvedla demokratične volitve in tako preprečila drugače neizogibno prelivanje krvi. »Pomagal« jim je ameriški predsednik Ronald Reagan in to, da so leta 1988 nameravali organizirati olimpijske igre, ki bi jih Seulu gotovo odvzeli, če bi režim generala Čun Du Hvana leto pred tem streljal na prodemokratične demonstrante, kakor mu je veleval vojaški nagon.
Vojska je v različnih azijskih državah tako ali drugače večkrat pomembno vplivala na politične razmere, vendar je državi koristila samo takrat, kadar je začasno zagotavljala družbeno stabilnost in napovedala, da namerava spraviti sprte strani v državi. Če je na političnem prizorišču ostala vsaj še nekaj časa, so uniformirani voditelji začeli razmišljati o podkupovanju in o tem, da bi reševali težave nepregledno in z železno pestjo, demokracija pa je čez nekaj časa postala igračka grobih vojaških prstov.
Tako v Indoneziji kot na Filipinih je elita, ki se je nekoč zbirala okoli Suharta oziroma Marcosa, tudi zaradi povezave z vojaškimi velikaši preživela, prevrati in spremembe pa je niso preveč oslabili. Eden od Suhartovih sinov Tommy, njegovo polno ime je Hutomo Mandala Putra, namerava kandidirati za indonezijskega predsednika, v Manili pa je Marcosova vdova Imelda odprla muzej svojih čevljev in postala poslanka v parlamentu. Marcosova hči je guvernerka pokrajine Ilocos Norte, sin Ferdinand ml., znan kot Bongbong, pa senator, o katerem večkrat govorijo kot o morebitnem prihodnjem vodji države. To bi se lahko zgodilo, če bi se pokazalo, da sedanji predsednik Benigno Aquino - sin Cory Aquino, ki je leta 1986 nadomestila Marcosa - ni dovolj odločen, da bi izvedel reforme in korenite spremembe, na katere Filipinci že predolgo čakajo.
V Egiptu ni težko govoriti, da je za novo demokracijo najpomembneje razviti gospodarstvo, vendar je težko ponuditi recept, kako bi bilo treba to storiti. Kitajska je to storila tako, da je po Mao Zedongu omogočila vojski, da se je začela ukvarjati s poslovno dejavnostjo. Vojska je ugotovila, kako prijetno je bogateti, zato so se generali kmalu dogovorili s civilno oblastjo o tem, kako skupaj izvajati reforme in se odpirati svetu. Vendar modela ni mogoče preslikati v drugačne razmere in to gotovo ni pravi model, po katerem bi lahko gradili demokracijo. Lahko morda uvedemo želeno demokracijo po nekem drugem azijskem receptu? Tudi na to vprašanje za zdaj ne znamo odgovoriti. Bližnji vzhod se lahko od Azije samo marsikaj nauči in upošteva nekatera opozorila. Zanesljivih rešitev ne pozna nihče.
