Filmski festival je za občinstvo, ne za »strokovnjake« in novinarje

Ni pomembno, kdo je njegov lastnik, ampak da bo na njem tudi kdo zares sedel.« – Andreja Rihter, takratna ministrica za kulturo, si tisti torek, bilo je davnega 14. oktobra 2003, pred skoraj polno dvorano Kinodvora, ki je prvič odprl svoja vrata, s to malce nerodno izjavo ni ravno pridobila novih privržencev. Do vseh, ki smo iz svojega žepa pomagali, da je po dolgih letih prizadevanj Silvana Furlana, tedanjega direktorja Slovenske kinoteke, Ljubljana končno dobila mestni kino, namenjen predvajanju umetniškega filma, je bila le malce preveč pokroviteljska.

Za niti enega od novih stolov v dvorani namreč ni bil porabljen niti cent javnega denarja. Zato je bilo čisto vseeno, ali je 188 posameznikov plačalo za njihov nakup iz ljubezni do filma, ali ker so želeli pomagati k nastanku mestnega kina, ali ker so hoteli na njih ovekovečiti svoje ime (večina pa si je izmislila duhovita poimenovanja, meni najljubši je bil »To je moj stol!«), da bi se narcisistično postavljali pred drugimi, ali pa – in teh je bilo še največ – da bi na njih ali katerih drugih v dvorani v prihodnje tudi čim večkrat sedeli.

A retorično nespretna ministrica je seveda imela obenem tudi zelo prav: pri odprtju nove kulturne hiše v javni lasti je na koncu pomembno samo to, ali bo ta imela takšno vsebino, da bo privabila obiskovalce, ali pa bodo njeni prostori, v primeru Kinodvora pač temnordeči žametni stoli, bolj ko ne samevali.

S Kinodvorom, ki je bil najprej pod okriljem Slovenke kinoteke, se je najprej zgodilo natanko to: ni bil ravno zgodba o uspehu. Vzrokov za to je bilo veliko, med njimi tako zahrbtna bolezen in nato smrt Silvana Furlana kot preozka programska politika. Aprila 2008 je novo vodstvo Kinoteke, vodil jo je Staš Ravter, Kinodvor zaprlo, a že čez pol leta je postal mestni javni zavod z novo ekipo, ki je bolje razumela poslanstvo ustanove in privilegij, da jo je prejela v upravljanje. Od takrat je Kinodvor samo rasel. Njegov letni cilj je najmanj 100.000 obiskovalcev, kar mu za zdaj brez težav uspeva. Nič čudnega, da so morali zaradi obrabljenosti lani zamenjati pred petnajstimi leti kupljene stole – in zanje tokrat ni bilo treba iskati donatorjev, kupil jih je ustanovitelj, torej mesto Ljubljana.



»Ta festival ne bi mogel preživeti z vstopnino. In to tudi ni naš namen. Naš namen je organizirati strokovno druženje, se pravi filmsko srečanje in predstavitev slovenskih filmov novinarskim strokovnjakom, se pravi medijem, šele potem so na vrsti obiskovalci. Če bi bil namen festivala pridobivati publiko za slovenske filme, potem ta festival ne bi smel biti organiziran v tako malem turističnem kraju, kot je Portorož, ampak v središču Ljubljane. To sta popolnoma različna koncepta. Pristopiti bi morali čisto drugače. [...] Prvenstveno gre za predstavitev premier, ki šele napovedujejo vstop v kinematografe, za predstavitev celotne filmske ekipe, kjer ima režiser priložnost predstaviti svojo poetiko [...] To je nekakšen promocijski zagon ... « – Za to izjavo Jelke Stergel, direktorice Festivala slovenskega filma, osrednje nacionalne filmske prireditve, bi težko rekli, da je šlo za verbalno nerodnost. Prej za nenavadno razumevanje poslanstva takšne prireditve. Izrekla jo je na tiskovni konferenci pred začetkom letošnjega festivala, ki se bo jutri zvečer v Portorožu končal s slavnostno podelitvijo nagrad.

Slovenski filmski festival seveda je »prvenstveno« namenjen predstavitvi premier, še posebno je namenjen promociji slovenskega filma, ni pa v prvi vrsti namenjen strokovnemu druženju, pa tudi ne, če smo že pri tem, novinarjem. Na prvem mestu je namenjen občinstvu. V nasprotnem primeru ne bi bilo nobene potrebe, de bi festivale, katerekoli, financirali iz javnih sredstev. Za ogled premier slovenskih filmov občinstvo in novinarji ne potrebujemo festivala. Kulture in umetnosti namreč ne sofinanciramo zato, da ju pač sofinanciramo, ali ker bi bilo samoumevno, da nekomu nekaj pripada. Razlog je drugje: na tako imenovanem trgu ne moreta preživeti. In do zdaj še nismo izumili alternative, s katero bi uresničevali eno glavnih prioritet kulturne politike (če je to sploh še prioriteta kulturne politike oziroma če sploh še imamo kakšno kulturno politiko): zagotavljanje dostopnosti kulturnih dobrin kar najširšemu krogu in pogojev za ustvarjalnost. V tem vrstnem redu. Povedano še enkrat: javni interes na področju kulture, ta tako zlorabljen frazem, je njena čim večja dostopnost generacijsko in geografsko najširšim plastem prebivalstva. Za njim ustrezni pogoji za ustvarjalnost.



Nacionalni filmski festival je seveda del osnovne infrastrukture neke kinematografije. Kot je gledališki uprizoritvenih umetnosti in podobno. In gotovo je ena njegovih najpomembnejših funkcij tako promocija slovenskih filmov kot filmskih ustvarjalcev. O tem ni nobene dileme. A tako kot mora producent vsakega filma razmišljati, kakšnemu oziroma kateremu občinstvu namenja svoj film, bi moral tudi nacionalni filmski festival (ali katerikoli festival) bolj kot o »strokovni« publiki trdo razmišljati o tem, kako nanj privabiti čim več tistih gledalcev, ki jih brezplačna vabila ne dosežejo. Ki niso ne »filmarji« ne »novinarji« – oboji so pač sestavni del vsakega filmskega festival. Prav ti anonimni gledalci so namreč bistveni tako za prihodnost slovenskega filma kot tudi njegovega osrednjega festivala. Vsaj morali bi biti. Niso ravno znani po tem, da kupujejo stole za javne kinematografe, kupujejo pa vstopnice za ogled filmov v njih.

Na hrvaškem nacionalnem filmskem festivalu v Pulju, ki poteka julija, so letos prikazali približno toliko hrvaških igranih celovečercev, kot bodo slovenskih letos v Portorožu. Predvajajo jih v Areni, ki sprejme pet tisoč gledalec. Projekcije niso razprodane, a so zelo dobro obiskane. Drži, da ima Pulj malo več kot 57.000 prebivalcev, »majhen turistični kraj na obali« pa jih ima nekaj manj kot tri tisoč, celotna občina Piran malo manj kot 18.000. A na območju obalno-kraške regije živi več kot 110.000 prebivalcev … Pulj je od glavnega mesta Hrvaške oddaljen 268 kilometrov, Portorož od Ljubljane 120 kilometrov ...

Bi morali zato, da bi cilj Festivala slovenskega filma postal tudi »pridobivanje občinstva«, prireditev res preseliti v Ljubljano? Bi bilo potem na projekcijah zasedenih več stolov? Če je tako, zakaj festival že zdaj ni v Ljubljani? Pa vendar: ali bi moralo potem to veljati tudi za več kot dvesto drugih festivalov, kolikor jih vsako leto poteka v Sloveniji in med katerimi jih veliko nima nikakršnih težav z občinstvom? Nemara zato, ker so namenjeni prav njemu.