Tiskane izdaje
Bilo je zgolj vprašanje časa, kdaj bo v kampanji pred nedeljskim referendumom nekomu uspelo, torej, poročiti istospolne zakonske zveze z begunsko krizo. Ta dvomljiva čast je oni dan na twitterju doletela Boža Predaliča, nekdaj generalnega sekretarja Janševe vlade, danes pa člana predsedstva veteranskega društva VSO.
Da bo tovrstnega strašenja veliko, je bilo jasno takoj, ko je ustavno sodišče na vrhuncu begunske krize dovolilo referendum o porokah istospolnih partnerjev. Konec koncev se kampanji »proti« ni treba ukvarjati z resničnimi posledicami zakona, vse, kar mora storiti, je, da na volišča pripelje dovolj podpornikov. Pa tudi če pri tem logiko in argumente obrne povsem na glavo.
Namreč, če predsodke, na katerih temelji njihova kampanja, izpeljemo do konca, potem je jasno, da bi morali nasprotniki porok istospolnih parov begunce navdušeno pozdraviti in jih pričakati s cvetjem v rokah, in ne s pendrekom za bodečo žico. Kajti če kaj, potem smo v neskončnih kolonah beguncev največkrat videli prizore tradicionalnih družin, točno takšnih, kakršne si kot edine zveličavne predstavljajo nasprotniki novega zakona.
Tovrstne slepe pege jih seveda ne bodo ustavile pred zganjanjem celega hudiča glede istospolnih porok. Pri tem naj vas ne zavede to, da se glavni obrazi nasprotnikov na videz izogibajo podžiganju strasti in namesto tega sem ter tja raje pokažejo dojko. Sledilci in podporniki dovolj dobro razumejo sovražni podtekst njihovih javnih nastopov, čeprav se izjave same na prvi pogled zdijo legitimne.
V ameriški politični terminologiji se fenomenu reče politika pasje piščalke (dog-whistle politics) in opisuje točno to: sporočilo, ki ga zazna le tisti, ki mu je namenjeno, medtem ko se splošni javnosti izjava zdi vsaj delno upravičena. In to je bistvo kampanje proti istospolnim porokam. Medtem ko šefi kažejo slike dojenčkov na joškah, brezimni podporniki slišijo pozive k mobingu in denunciantstvu.
V nedeljo zato ne bomo zgolj glasovali o tem, ali se v Sloveniji dva, ki se imata rada, res lahko poročita brez ovir, pač pa tudi o tem, v kakšni državi hočemo živeti. Natančneje, v družbi katerih držav bi radi bili.
Na eni strani so namreč države Zahoda tiste, ki kažejo smer pri legalizaciji porok istospolnih parov. Med njimi so Velika Britanija, Združene države Amerike, Francija, Nizozemska, celo zagrizeno katoliška Irska ter Španija in Luksemburg, kjer sta bila premier Xavier Bettel in njegov partner maja lani prva, ki sta se poročila po spremembi zakonodaje.
Na drugi strani te enačbe so države, kot so Slovaška, Poljska, Madžarska, Hrvaška ali celo Rusija in Turčija, kjer so poroke istospolnih parov z zakonom ali celo z ustavo prepovedane, v nekaterih od teh držav pa oblast aktivno gleda stran, kadar se nad pripadniki skupnosti LGBT izvaja psihično ali fizično nasilje.
Zato je toliko bolj ironično, da imajo nasprotniki porok istospolnih parov večinoma polna usta zahodnih demokratičnih standardov, ki da jih v Blatem dolu še dolgo ne bomo dosegli. A ko beseda nanese na človekovo intimo, so jim očitno bližji vzhodni avtokratski standardi kukanja v spalnice in določanja primernega obnašanja.
V nedeljo bomo tako odločali, ali smo res vsi državljani enaki pred zakonom in v zakonu, ter kot družba izbirali med smerjo na ZAhod ali PROTI vzhodu.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
